Tako kot je v naravi, je tudi v živalskem vrtu. »Prvi je bil Silvester. Bilo je 1. januarja letos,« pove biologinja in pedagoška vodja Irena Furlan, ko nas na poti do volčje ograde opozori na manjšo belo alpako. Alpake so bile tako prvi letošnji živalski naraščaj v ljubljanskem živalskem vrtu. Od tedaj so se povečale še številne druge živalske družine – nazadnje so svoje mladičke pokazali volkovi. V živalskem vrtu si prizadevajo, da bi imele vse živali v ogradah primerne pogoje in da bi bile vključene v socialne strukture, kot so v naravi. »Pri volkovih to pomeni vsaj samec in samica. Najprej smo dobili dve samici in nekaj let nismo mogli najti primernega samca, ki ne bi bil genetsko v sorodu z njima,« je dejala Irena Furlan. Lani jim je to uspelo, in tako sta volkulji Isa in Freya Aragorna najprej spoznavali skozi mreže, ga ovohavali, in ko so ocenili, da so drug drugega sprejeli, so jih združili. Dokaz njihovega dobrega počutja sta legli mladičev obeh samic, kar je redkost tudi v naravi.
Vzgojo volčjega podmladka skrbno opazujejo, vendar v brloge ne posegajo in mladičev ne pregledujejo, da družini ne bi povzročali stresa. »Volkovi so znani kot zelo zaščitniški in dobri starši. To se je izkazalo tudi v tem tropu. Samec je zelo pozoren, tudi ko varuje mladiče, jih prenaša naokrog, recimo iz enega brloga v drugega. Prav tako jih usmerja, če misli, da bodo kam zašli,« pojasni Furlanova. »Samec opozori, recimo meje postavi mladičem tako, da pritegne ustnico in pokaže zobe, redkokdaj se zraven oglasi. Na zelo nežen način postavlja meje.« Opazili so še, da samici ne hranita samo svojih, pač pa tudi mladičke druga druge. Prek kratkim so volkci prvič začeli okušati kunce. Točnega števila volkcev še ne poznajo, ocenjujejo pa, da jih bo vsaj osem. Ker bo trenutno domovanje zanje kmalu premajhno, načrtujejo novo, večjo ogrado v zgornjem gozdnem delu Rožnika.
Zgledna mama šimpanzka
Nedaleč od volčje ograde je domovanje šimpanzov. V domovanju šimpanzov se je naenkrat zaslišalo glasno vreščanje. »Samec dela red,« se pošali biologinja. »Včasih so glasni prepiri, potem pa je spet mir.« Šimpanzi imajo mladiče na tri do pet let in takšna je tudi razlika med petletno Leono in njenim januarja rojenim bratcem Taiem. »Mama Neža ji ga že prepusti, da ga prenaša naokrog. Ampak takrat Neža ni sproščena, nenehno jo opazuje in nadzoruje. Se pa Leona pri mami uči starševskega življenja. To so pomembne lekcije za pozneje, ko bo nekoč za svojega mladiča skrbela sama,« razloži biologinja. Dvaindvajsetletna Neža se je kot skrbna mama izkazala že pri njej. Furlanova meni, da je lahko človeškim materam za zgled. »Ko jo mladič potrebuje, je na voljo. Vedno ga ima pri sebi in ga neguje. Ko pa malo zraste, ve, česa je sposoben, in ga pusti, se mu ne vsiljuje.«
Šimpanzi vzgajajo z zgledom, ki mu mladiči sledijo in se od rojstva učijo od celotne skupnosti. Mladič je prvih deset do 14 dni popolnoma nebogljen, po nekaj mesecih pa ga mama že prepušča drugim samicam, ki ji pomagajo, da si lahko malo oddahne. »Šimpanzi vzgajajo kot domorodna ljudstva. Tam pravijo, da je za vzgojo enega otroka potrebna vsa vas. Ker vsa vas enako vzgaja. V zahodni civilizaciji pa mama dela tako, oče drugače, babica ima spet drug pristop.« Takrat pa se je v ogradi začel nov vrisk in krik, da so vrane, ki so se hranile na ostankih volčje hrane, poletele v zrak. Burno dogajanje je začelo spremljati več obiskovalcev, saj se preselilo na svež deževni zrak. »Zdaj so na Leono jezne,« pove Furlanova. »Mogoče je mladiča vzela, pa ga ne bi smela, in ga je kar odnesla. Nabrita je,« se nasmehne, medtem ko razigrana sestrica jezni družini odgovarja s topotanjem po lesenem drogu. Po petih minutah, ko so se pogovorili in so vriski potihnili, so se odpravili nazaj, v notranjost svojega zavetja.
V živalskem vrtu podmladke letos pričakujejo še pri alpskih kozorogih, navadnih jelenih, damjakih, jeseni pa najverjetneje še pri zebrah in štorkljah. Obiskovalce pa prosijo, naj bodo obzirni. Živalskih družin naj ne vznemirjajo z neprimernim vedenjem, kot je vpitje ali trkanje.
