»Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te požre celega,« je pogosto poudarila Ljerka Belak. V tej na videz preprosti izjavi je odsevalo vse, kar je določalo njeno bogato, več kot štiri desetletja trajajočo umetniško pot, od skrajne predanosti igralskemu poklicu do neizčrpne ustvarjalne energije in pripravljenosti na neutrudno raziskovanje meandrov človeške duše. »Gledališču je posvetila in žrtvovala vse; ravno v tem je skrivnost njene odličnosti,« je zapisala žirija, ki ji je leta 2015 podelila Borštnikov prstan, našo najvišjo nagrado za igralsko umetnost. Toda ta je bila le ena od mnogih, ki jih je Ljerka Belak prejela za svoje delo – in to ni bilo omejeno samo na odrske deske, saj je močno sled pustila tudi v filmu, na televiziji ter v radijskem prostoru.
»Osebno menim, da je gledališče prvo – pa čeprav se to res grozno sliši. Tvoja družina, sorodniki, prijatelji in vse drugo je, na žalost, šele na drugem mestu,« je nekoč priznala v pogovoru za naš časnik. »Toda če hočeš biti srečen kot igralec, nimaš druge možnosti.« Svoje izbire ni nikoli obžalovala. »Veliko sem delala, drži, toda drugače v gledališču ne gre. In četudi je bilo kdaj težko ali grenko, ne bi spremenila ničesar, še enkrat bi se odločila enako. Kajti gledališče je nekakšna čudna ljubezenska zgodba: šele ko mu daš vse, prideš tudi do sebe.«
Rodila se je leta 1948 v Ljubljani, kjer je med letoma 1965 in 1970 študirala dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo; kmalu zatem se je že zaposlila v SLG Celje, kjer je ostala več kot dvajset let in se v tem času razvila v izjemno komedijsko igralko, pa tudi v poglobljeno interpretko močnih ženskih likov iz svetovne in slovenske klasike. Leta 1993 se je pridružila ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je bila zaposlena do upokojitve leta 2009, ves čas pa je kot gostja igrala tudi v drugih slovenskih gledaliških hišah, sodelovala z ljubiteljskimi gledališkimi skupinami, posnela pa tudi več kot 200 radijskih iger in nastopila v vrsti filmov in televizijskih dram. Dejavna je ostala tudi po upokojitvi: nastopala je po šolah ter vodila pogovorne oddaje na radiu (Storž) in televiziji, s katerimi se je priljubila najširšemu krogu občinstva – tako zaradi neposrednosti, s katero je razmišljala o aktualnih družbenih temah, kot zaradi človeške občutljivosti, s katero je prisluhnila sogovornikom.
Enako občutljivost je izkazovala na odrih, kjer je skozi leta v predstavah vseh žanrov in zvrsti oblikovala več kot sto vlog, vselej s posluhom za psihološke odtenke in čustveno atmosfero lika. In čeprav ni nobene od njih doživljala kot izrazito posebne, so nekatere v spominu občinstva ostale močneje zapisane: med temi lahko omenimo vsaj vlogi žene Linde v drami Smrt trgovskega potnika in Ouiser v Harlingovih Jeklenih magnolijah. »Na koncu je vsa dvorana jokala, po predstavi pa toliko, da nas niso objemali in poljubljali,« se je spominjala. »V takih trenutkih vidiš, zakaj to počneš. In da je vredno.«
