Ob 130-letnici rojstva in 70-letnici smrti etnokoreologa in etnomuzikologa Franceta Marolta je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) v ciklu spletnih predavanj Folklorna pomlad za okroglo mizo pod naslovom Od treh parov do Gallusa posedel poznavalce folklorne dejavnosti na Slovenskem.
Zborovstvo in folklora
Luka Koprivnik iz JSKD je izpostavil najpomembnejše Maroltove dosežke v zborovski in folklorni tradiciji – vodil je Primorski kvartet (poznejši Slovenski kvartet), sodeloval pri pevskem zboru Glasbene matice in pri reviji Ljubljanski zvon, s pomočjo dr. Stanka Vurnika pa je ustanovil zdajšnji Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča. Prvič so zapeli leta 1927 v Mariboru, zadnjič pa v Unionski dvorani v Ljubljani 12. decembra 1941, tik pred kulturnim molkom. Leta 1934 je s pomočjo Glasbene matice ustanovil Folklorni inštitut (zdajšnji Glasbenonarodopisni inštitut pri ZRC SAZU), leta 1948 pa še akademsko folklorno skupino inštituta. Zborovstvo je z ravni »petja na pamet« povzdignil na umetniško raven, prek inštituta pa začel raziskovati slovensko glasbeno folkloro. Prva takšna študija je bila Tri obredja iz Zilje.
Nadaljevalka Maroltovega dela na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU etnomuzikologinja dr. Urša Šivic ga razume dvojno – kot znanstvenika in umetnika. Počel pa je še marsikaj: bil je referent na Radiu Ljubljana, vodil tečaje ljudskih plesov, predaval glasbeno folkloristiko na Akademiji za glasbo in bil vnet načrtovalec različnih inštitucij in kolektivov, med drugim radijskega zbora. »Poskrbel je tudi za veliko terenskih zapisov, za katere po večini ne vemo, kako so nastali – ali so verodostojni, kako je prišel do njih, je bil res na terenu. Vsekakor pa je na teh področjih oral ledino.«
Med pristnim in potvorjenim
»Čeprav danes vemo, da je Marolt precej potvarjal stvari, ga je vendarle treba vzeti v bran: na terenu zagotovo ni nastala zbirka koroških plesov, niti znamenita Lepa Vida, ki jo je rekonstruiral iz starih balad in ji dodal še neke stvari. Ampak že pri ustanovitvi inštituta je bil sam, ni imel neke močne državne podpore. Hkrati so ga primerjali z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, kjer so se ponašali s precej starejšim in takrat večvrednim izročilom, njega pa so postavljali ob bok nemškim vižam. To ga je izjemno motilo, zato gre nekako razumeti, da je vzel v roke licentio poetico ter sam napisal in narisal marsikaj,« je povedal dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog ter nekdanji umetniški vodja AFS Franceta Marolta.
»Zato najdemo v vseh njegovih napotkih za delo s folklornimi skupinami, kako je treba plese očistiti vse tuje navlake in kako mora biti vse naravno, pristno,« je dodal Mirko Ramovš, etnokoreolog in sodelavec SAZU, ki je AFS Franceta Marolta vodil med letoma 1965 in 2010. Sam se je skupini pridružil, ko sta jo vodili Maroltova vdova Tončka Maroltova, ki je skrbela za glasbeni del, ter Marija Šušterjeva, ki ji je Marolt poveril koreografsko vodstvo. Ramovš je izpostavil še doktrino sovjetske koreografske šole Igorja Mojsejeva, ki je vplivala na jugoslovansko folklorno ustvarjalnost (zavreči vse staro na račun novega), čemur pa se je Marolt na neki način zoperstavil. Zelo se je boril proti meščanski, snobovski kulturi, je še dodala Urša Šivic.
