Vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat je na današnji tiskovni konferenci poudaril, da so nižji davki in administrativne poenostavitve ključni za slovenski gospodarski razvoj. »Tisti zaposleni, ki ustvarjajo dodano vrednost, morajo biti ustrezno nagrajeni, sicer bodo še naprej odhajali v tujino. Ob tem pa bo paket davčnih razbremenitev povečal interes za vlagatelje in prihod visokotehnoloških podjetij v Slovenijo ,« je opozoril Horvat in ocenil, da gre pri napovedanih spremembah davčne zakonodaje za največjo davčno razbremenitev predvsem srednjega sloja v zgodovini samostojne Slovenijo in najbolj ambiciozno davčno reformo po reformi nekdanjega finančnega ministra Andreja Bajuka v letu 2005.
Po predlogu novele zakona o dohodnini bi splošno olajšavo s prihodnjim letom zvišali s 3500 na 4500 evrov, nato pa bi jo do leta 2025 postopno zviševali do 7500 evrov. »To pomeni, da bi ljudje že od začetka naslednjega leta imeli višjo neto plačo. Neto plača v višini 1300 evrov bi se leta 2022 zvišala za 22 evrov, leta 2025 pa za 86 evrov mesec. Na letni ravni to pomeni 1032 evrov več,« je dejal Horvat. Če bodo predlagane spremembe sprejete, bi leta 2025, ko bi v veljavo stopile vse predlagane davčne spremembe, po njegovih besedah posamezniku pri povprečni plači ostala še ena plača.
SD: Slovenija drvi v javnofinančno katastrofo
V SD pa so na svoji tiskovni konferenci danes opozorili, da vlada načrtno zmanjšuje javnofinančne prihodke z odpustki najbogatejšim, medtem ko v razvojne načrte ne vključuje vseh razpoložljivih razvojnih virov. »Slovenija s takšno politiko ne povečuje svoje odpornosti, ampak bistveno povečuje svojo ranljivost. Z zadnjimi predlogi davčnih odpustkov in s slabo pripravljenim nacionalnim načrtom za okrevanje in odpornost Slovenija na javnofinančnem področju drvi v prepad, ki ga bodo spet najbolj plačali upokojenci, javne storitve in predvsem mladi. Vlada za razliko od vseh drugih držav daje davčne odpustke, skupaj jih ocenjujemo za približno 550 milijonov evrov, kar bo ob siceršnjem problemu nizke gospodarske rasti pomenilo, da se bo javni dolg povečal. Slovenija se bo zaletela v zid javnofinančnega dolga,« ocenjuje Milan M. Cvikl, predsednik strokovnega sveta SD za finance, razvoj in kohezijsko politiko.
»Če hočemo ohraniti javni pokojninski in zdravstveni sistem in druge stebre socialne države, bo treba zagotoviti nove davčne prilive, ki ne bodo bremenili najšibkejših, temveč premoženje bogatih in dobičke korporacij,« pa so prepričani v Levici. Skupni izpad državnega proračuna ter javne zdravstvene in pokojninske blagajne bo po njihovih ocenah zaradi davčne reforme in uvedbe socialne kapice znašal kar milijardo evrov. Zaradi ogromnih izgub se bo morala vlada, kot pravijo, bodisi dodatno zadolžiti bodisi nadomestiti izpad s krčenjem proračunskih izdatkov, kar pomeni, da se bo skrčil tudi obseg socialne države. Ker storitve socialne države, kot so nadomestila za brezposelnost, otroški dodatki in denarne socialne pomoči, koristijo zlasti najšibkejši državljani, to pomeni, da bo nazadnje prišlo do obsežne redistribucije premoženja od revnih k bogatim, opozarjajo v Levici.
Kot pravijo, so prav drastični davčni rezi, ki jih je v času gospodarskega pregrevanja v letih 2005-2007 izvedla prva vlada Janeza Janše, v času gospodarske krize slovensko gospodarstvo spravili na kolena. Sledili so varčevalni ukrepi, drago zadolževanje, zmanjševanje porabe in gospodarske rasti. Milijardni račun za davčne odpustke najpremožnejših so nazadnje plačali revni. Aktualna vlada jim zdaj po oceni Levice namerava z novo davčno reformo izstaviti še en milijardni račun.
Potica za bogate, drobtine za revne
V opoziciji in sindikatih opozarjajo, da pri napovedani davčni reformi in uvedbi socialne kapice ne gre za nobeno nadgradnjo davčnega sistema, ampak zgolj za veliko davčno darilo premožnim. »Delavcem bodo dali nekaj malega, zato da bodo lahko bogatim dali še neprimerno več,« pravijo.
Če bo reforma izvršena, kot je predvideno, bi delavec s povprečno plačo do leta 2025 po izračunih Marka Kržana, nekdanjega strokovnega sodelavca Levice, pridobil na mesec 87 evrov (1044 evrov na leto), direktor z 10.000 evri plače pa mesečno kar 711 evrov ali letno 8532 evrov. Največ od tega bi prinesla napovedana socialna kapica, ki bi veljala za zavezance s plačo nad 6000 evrov (takšnih je sicer nekje med 13.000 17.000), saj bi omenjeni delavec z njo v prvem letu reforme, torej leta 2022, pridobil le 260 evrov, direktor pa 7183 evrov.
Že dvig splošne olajšave bi namreč bolj koristil zavezancem z najvišjimi dohodki; pri olajšavi v višini 4500 evrov bi delavec z denimo 1800 evrov bruto (1184 evrov neto) pridobil letno 23 evrov, kar je za skoraj polovico manj kot direktor z 10.000 evri plače, ki bi pridobil 42 evrov. Tisti s 1000 evri bruto in 725 evri neto plače pa bi imel dodatno v žepu zgolj 13,43 evra. Ob tem bi znižanje najvišje davčne stopnje s 50 na 45 odstotkov koristilo izključno 0,3 odstotka ali okoli 4300 zavezancem, ki imajo več kot 8077 evrov plače. Direktor s plačo v višini 10.000 evrov bi na ta način pridobil še 70,75 evra, skupaj torej 112 evrov. Če k temu prištejemo še socialno kapico, bi ta direktor s tem pridobil še 486 evrov oziroma skupaj kar 599 evrov, medtem ko bi tisti s 725 evri neto plače, kot že rečeno, dobil le 13,43 evra.
Najbogatejšim bi šlo ob tem v prid tudi znižanje obdavčitve dohodkov od kapitala s 27,5 na 25 odstotkov. Nižja obdavčitev bi namreč najbolj koristila zgolj enemu odstotku oziroma okoli 17 tisoč zavezancem z najvišjimi dohodki, ki imajo po podatkih finančnega ministrstva tudi sicer kar 60 odstotkov vseh dohodkov od kapitala, medtem ko ima 47 odstotkov najrevnejših le 6,7 odstotka.
Ob višjem dolgu še bistven upad javnih prihodkov
Takšna davčna reforma bi hkrati bistveno zmanjšala javne prihodke, ne le v proračun, ampak tudi pokojninsko in zdravstveno blagajno. Že v prvem letu bi se prihodki države in občin iz dohodnine znižali za 280 milijonov evrov, prihodki ZPIZ in ZZZS pa zaradi socialne kapice za 150 milijonov evrov. Po v celoti izvedeni reformi bi tako izpad javnih prihodkov znašal vsaj milijardo evrov letno. In to v času, ko se vlada močno zadolžuje in ko se močno povečujeta tako javnofinančni primanjkljaj kot javni dolg. Medtem ko je bila že v prvem četrtletju letošnjega leta dosežena polovica predvidenega primanjkljaja za celo leto (630 od 1291 milijonov evrov), pa se je javni dolg zgolj lani povečal za kar 5,7 milijarde evrov, do konca leta 2024 pa naj bi glede na osnutek programa stabilnosti porasel še za 6,9 milijard.
Ob tem vlada napoveduje tudi povečanje investicijskih in dolgoročnih tekočih izdatkov, med drugim 780 milijonov evrov za oborožitev Slovenske vojske do 2026, dve milijardi evrov za investicije v zdravstvu in vsaj 300 milijonov evrov proračunskih sredstev za financiranje dolgotrajne oskrbe.
Kompenziranje izpada s potrošnjo je bajka
Trditve vlade, da bi se izpad kompenziral z večjo potrošnjo in zaposlenostjo je po oceni opozicije in sindikatov zgolj bajka. Tudi če bi se ves dodatni dohodek potrošil v Sloveniji, bi se po nekaterih ocenah prek DDV vrnilo v proračun le 10 do 20 odstotkov. Če bi hoteli tak izpad nadomestiti z novimi zaposlitvami, pa bi potrebovali več kot 100.000 novih delovnih mest s povprečno plačo, kar je seveda znanstvena fantastika.
Posledice takšne davčne reforme so po oceni opozicije in sindikatov na dlani. »Kratkoročno bodo primanjkljaj krpali z zadolževanjem, zatem pa bodo morali zarezati tudi v pravice,« napoveduje Kržan. »Prevetritev« košarice pravic iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja je, kot dodaja, že napovedana, »nenujne storitve«, kot so prevozi bolnikov, prehrana v bolnicah, okulistični pregledi in zobozdravstvo za odrasle bi postali samoplačniški. »Sledila bi nova pokojninska reforma z dvigom delovne in starostne dobe za upokojitev, ker je dohodnina prihodek občin pa verjetno tudi posegi v socialno varstvo, med drugim v subvencije za vrtce in stanovanja, investicije v zdravstvene domove... S tem bi se še povečal pritisk po privatizaciji storitev. Slabše ko so namreč javne storitve, več je prostora za zasebni sektor,« opozarja Kržan.
Na različnih bregovih tudi ekonomisti
Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete ocenjuje, da gre pri napovedani davčni reformi za izjemno tvegano početje »Vlade v času, ko ni nobenih fiskalnih pravil, izgubljajo kompas glede zadolževanja. Če med recesijo načrtujemo še znižanje davčnih prihodkov pa bo to na srednji rok imelo zelo negativen fiskalni učinek, na kar je nedavno opozoril tudi fiskalni svet,« pravi Kovač.
Trenutno veljavna doktrina, ki pri reševanju iz krize temelji na investicijah in potrošnji, ne pa na ekonomiki ponudbe, je po Kovačevih besedah podobna kot med Janševo vlado v letih 2004 in 2008, ki ji je nekaj let kasneje sledil Zujf. »Zdaj ponavljamo isto napako,« ugotavlja Kovač, ki ocenjuje, da se bo sedanji popolnoma sproščeni fiskalni okvir začel pod vplivom jedrnega dela Evrope znova zategovati že v drugi polovici letošnjega leta, temu pa bodo sledile zaviralne akcije tudi na finančnih trgih.
»Vlada bi morala davčna bremena prerazdeljevati tako, da bi ene kompenzirali z drugimi. Poiskati bi morala nove vire in povečevati prihodke, ne pa jih zmanjševati,« opozarja Kovač, in pri tem misli zlasti na v zadnjem času skoraj pozabljeni nepremičninski davek. S tem, ko daje odpustke kapitalu, pa po njegovih besedah ogroža tudi položaj socialno šibkejših, ki so že tako prizadeti zaradi koronske krize.
Po drugi strani Marko Jaklič z ljubljanske ekonomske fakultete ocenjuje, da so predlagane davčne spremembe in uvedba socialne kapice korak v pravo smer, saj je nujno treba razbremeniti stroške dela posameznikov, ki ustvarjajo največjo dodano vrednost. Izpad prihodkov bi po njegovi oceni lahko kompenzirali s spremembo strukture gospodarstva, in sicer tako, da ne bi več subvencionirali podjetij z nizko izobrazbeno strukturo in nizkimi plačami, temveč spodbujali tiste z višjo dodano vrednostjo. Rezerve vidi tudi v uvedbi digitalnega davka ter višji obdavčitvi dediščine in nepremičnin. Čas za spremembe je po njegovi oceni pravi, saj je zadolževanje trenutno poceni, pri čemer gre v tem primeru za investicijo v prihodnost.
