Delodajalske organizacije, ki so lanski prvi poskus davčnega prestrukturiranja sesule zaradi predlaganega znižanja razvojnih in investicijskih olajšav ter zvišanja obdavčitve kapitalskih dobičkov, so zdaj na okopih zaradi dviga davka na dobiček. Prepričane so, da bi morala vlada davke zniževati, izpad v proračunu pa nadomestiti z drastičnim zmanjšanjem javne porabe.
»To je zloraba davčne reforme za povišanje plač najbogatejših,« na drugi strani kričijo sindikati. Razvojniki in inženirji, ki naj bi jim bile spremembe v bistvu namenjene, od njih ne bodo imeli kaj prida koristi, saj se neto izkupiček začne močneje povečevati šele pri plačah, višjih od 4500 evrov bruto, pravijo v sindikatih.
V vse bolj razgretem ozračju so priložnost za nabiranje političnih točk zavohali tudi v političnih strankah. Prvi so se odzvali v koalicijskih DeSUS in SD, ki sta opozorili, da je predlog davčnih sprememb krivičen do nižjega in srednjega sloja. Karl Erjavec je spomnil, da je bila konec lanskega leta prav na njihovo zahtevo podaljšana uvedba najvišjega dohodninskega razreda s 50-odstotno davčno stopnjo, Dejan Židan pa, da so sami pripravili precej bolj socialne predloge.
Kritike na račun predlaganih davčnih sprememb so v precejšnji meri upravičene, vendar pa ne iz povsem enakih razlogov, s katerimi se spuščajo v boj za glasove članstva in volilcev politične stranke, delodajalci in sindikati. Največja težava tako imenovanega davčnega prestrukturiranja je v tem, da gre za parcialne rešitve. Zvišanje obremenitve kapitala, ki je eden najnižje obdavčenih v Evropi, in na drugi strani znižanje previsokih davkov na plače, višjih od 1600 evrov neto, sta glede na davčno strukturo v drugih evropskih državah upravičeni rešitvi. Vendar pa bi za celovito prestrukturiranje potrebovali še znižanje davkov na pretirano obremenjeno potrošnjo in bistveno povišanje davkov na premoženje, kjer smo na samem evropskem dnu.
Finančno ministrstvo je od vsega tega s svojim predlogom uresničilo le eno postavko – dvig davka na dobiček za dve odstotni točki. Pri znižanju obremenitve plač za »najproduktivnejše kadre« je povsem zgrešilo, saj bi, če bi ti od tega tudi kaj res imeli, morala dohodninsko lestvico zniževati že od povprečne plače naprej, z davki na potrošnjo in premoženje pa se Mramor ni upal niti ukvarjati. Novi davek na nepremičnine, denimo, naj bi zaživel šele leta 2020.
S prvim problemom, torej parcialno in neučinkovito rešitvijo, je povezana druga težava – izbira pravega trenutka. Ob tem, da moramo zaradi zavez Bruslju do leta 2020 zniževati primanjkljaj za 240 milijonov evrov na leto, je kakršna koli resna reforma, ki bi ob tem vključevala tudi splošno razbremenitev plač pri dohodnini, nemogoča. Edina rešitev bi bila v drastičnem znižanju javne porabe, nekakšen novi Zujf, ki pa bi ubil še vedno dokaj šibko gospodarsko rast.
Predlagane spremembe so torej korak v pravo smer, vprašanje pa je, ali je sedanja pot majhnih korakov bolj smiselna, kot bi bila temeljita davčna reforma po letu 2020, ko bi lahko zadevo zajeli z bolj polno žlico.
