Ker osebno raje verjamem znanosti kot politiki, še bolj pa uglednim znanstvenim institucijam, pa kjer koli že so, sva se z računalnikom zmenila, da se bom v poplavi informacij zanašal le na obvestila imunološkega inštituta Roberta Kocha, ustanove, ki zasluži, da ji človek verjame. Očitno se je tako odločal še kdo v Evropi, skupaj z uglednimi klinikami in protivirusnimi strokovnjaki, ki so se oglašali tudi z naših televizijskih zaslonov – dokler ni v to lepo utečeno protivirusno informatiko vnesel zmedo dr. Dušan Keber s svojim aerosolom! Z njim ni samo naskočil pomanjkljivo definiranega kapljičastega prenašalca okužb in nakupovalne (in podkupovalne) zmede pomanjkljivih zaščitnih mask, ampak je dregnil v samo bistvo pandemije, ki se neukročena širi iz enih okuženih pljuč v druga še neokužena pljuča, ker je zrak pač skupna dobrina za dihanje, ki se je v zaprtih prostorih ne da omejiti z umivanjem rok in s predpisano policijsko uro na regije.
Pa smo tam, kjer tudi midva z računalnikom nimava več opravka z epidemiološkim inštitutom Roberta Kocha, ampak s fizikalnim inštitutom Maxa Plancka, ki se neprimerno bolje spozna na gibanje delcev, saj je tudi večinska virusna okužba postala fizikalni pojav prenašanja izdihanega zraka iz okuženih pljuč v bližnja, še neokužena pljuča, drugače kot so nas mučili dobavitelji mask s prenosom kapljic iz ust in z rok v nos.
Neuničljivi dr. Keber je moral – zagotovo skupaj s še marsikom drugim tam zunaj, ki se tudi ukvarja s pandemijo – ljudem mesec za mesecem zabijati v glavo informacijo za informacijo, preden se je na tem našem fantastično digitaliziranem svetu nekaj dotaknilo in premaknilo v glavah… Da jih je nekaj iz stroke in z oblasti le zmoglo dvigniti pogled od svojih zaščitnih mask in ventilatorjev še nekoliko više, češ, vraga, na zrak pa niti nismo pomislili, da nam lahko nagaja… Pa ne bom blatil slovesa zaslužnih protivirusarjev Roberta Kocha in ponujal onih iz Maxa Plancka. Samo strmim. In se čudim, kako je na tem poneumljenem svetu vse postalo zapleteno, da se celo na neizmernem svetovnem prizorišču, ki mu pravimo skupni trg ali industrijsko sodelovanje ali proizvodno tekmovanje ali najširše znanstveno napredovanje…, ni že zdavnaj našel na njem uspešnejši način za preganjanje in premagovanje ene same sorte ubogih virusov z nekih netopirjev, ampak to slepo prepuščajo politikom in občinam in regijam in državam, evropskim, ameriškim, ruskim, kitajskim, da vsaka po svoje odkriva toplo vodo in se potihoma veseli vdanosti državljanov, da vse tako potrpežljivo prenašajo, vse sorte virusov in zamisli oblastnikov.
Če pa je res vse tako zapleteno, da vsa strokovna pamet tega sveta in vse oblike oblasti z mogočnim kapitalom, ki jim dovoljuje vladati, tega ne zmorejo, potem naj vendar že enkrat potegnejo roloje do tal v totalni lockdown za vse, za deset ali štirinajst dni, kar bo zanesljivo neprimerno ceneje od rezanja po koščkih, pa da se potem spet vidimo na svetu brez virusa, ko se bo dalo živeti tudi drugače, ne le po koščkih ob določeni uri, kot bi nas očitno rade naučile živeti oblasti.
Milan Maver, Ljubljana
