Ko sem pred tremi tedni pisal o izgonu gledališča na spletne platforme in portale, ki ontološko posegajo v njegovo identiteto, sem že ob oddaji teksta čutil nelagodje, zavedajoč se, da nisem odprl, kaj šele razjasnil številnih vprašanj. Je ob kritičnem zavračanju možno na fenomen pogledati tudi z drugačnimi, bolj afirmativnimi očmi? Stvar ni nova; gledališče je bilo vedno v dobrih odnosih z različnimi mediji, kljub bojazni, da ga bodo pohrustali za malico. S pomočjo medijev je gledališče kovalo dobičke in imelo od te španovije še druge koristi. Navsezadnje sem si tudi sam mnoge kultne uprizoritve Petra Steina, Luca Bondyja, Petra Zadeka, Einarja Schleefa, Clausa Peymanna, Jürgena Goscha in Franka Castorfa pred leti ogledal na odličnem ZDF-ovem programu Theaterkanal. Poljska televizija je v komunističnem obdobju posnela vso nacionalno dramsko klasiko; imeli so TV-gledališče s svojimi sezonami, repertoarjem, kritično recepcijo in abonenti. In tako naprej, tega je bilo v času velike (estetske, družbene in materialne) konjunkture evropskega gledališča (1950–1990) še veliko. Nekam na rob fenomena sodijo tudi televizijske drame in izbrane gledališke uprizoritve, ki jih je nekoč snemala slovenska televizija.
Tudi Skype in Zoom nista vdrla v naše življenje šele s koronavirusom. Ruski režiser Kyrill Semjonovič Serebrennikov že od leta 2017 režira operne in druge uprizorit...
Slovenska hokejska reprezentanca je na zadnji tekmi svetovnega prvenstva divizije I (skupina A) v Bolzanu izgubila z Madžarsko z 1:2 (0:1, 1:0, 0:1)....