Zločin in kazen (1866), Idiot (1869), Besi (1872) in Bratje Karamazovi (1880). To so romani, ki jih celo tisti, ki jim branje leposlovja ni blizu, nemudoma povežejo s Fjodorjem Mihajlovičem Dostojevskim (1821–1881). Ruski pisatelj, čigar dvestoto obletnico rojstva praznujemo letos, slovi kot mojster psihološkega realizma – bolj kot z opisovanjem stvarnosti se je v svojih delih torej ukvarjal z analizo človekove notranjosti. Navsezadnje je bila tudi njegova usoda polna zarez.
Pred smrtjo pomilostitev
Za v zdravniški družini rojenega avtorja, ki je v Peterburgu obiskoval vojaško inženirsko šolo, je bila ena prvih preizkušenj najbrž, ko so ga leta 1849 zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega obsodili na smrt. Tik pred izvršitvijo kazni so ga pomilostili, namesto tega je moral za štiri leta na prisilno delo v Sibirijo. V Peterburg se je smel vrniti šele leta 1859, ko so začela nastajati njegova ključna dela. Močno razgledan po evropski literaturi se je ukvarjal tudi z izdajanjem revij. Pred dolgovi je leta 1867 z (drugo) ženo Ano Grigorjevno Snitkino pobegnil v tujino, a je v Italiji, Nemčiji in Švici zaradi zasvojenosti z igrami na srečo izgubil še več denarja. Dostojevski, ki je večji del odraslosti trpel za epilepsijo, se je deset let pred smrtjo vrnil v Rusijo, kjer je bil v zadnjih letih življenja deležen številnih počastitev.
Navdušenost nad njegovo sposobnostjo poglobitve v človeško duševnost, predvsem v notranje boje in patologije iskateljskega posameznika, tudi danes združuje njegove številne bralce. Dostojevski, kot človek precej protisloven in grenak tip, ki je prek osebnih dilem pravzaprav raziskoval širša svetovnonazorska vprašanja – denimo razmerje med dobrim in zlom, med krščanstvom in ateizmom – tako danes ostaja pisatelj, ki je po mnenju nekaterih preučevalcev bolj cenjen zaradi vsebine kot zaradi forme svojih del. A ni zato nič manj eden največjih modernih klasikov.
Teža domišljije
Ob njegovem »jubileju« je pri založbi LUD Literatura izšla obširna biografija Dostojevski ruske literarne zgodovinarke Ljudmile Saraskine. Delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2011, je zapolnilo veliko vrzel, v slovenščini namreč nimamo še nobene biografije velikega pisatelja, čigar življenjska pot odmeva tudi v njegovi literaturi, poudarja urednik Matevž Kos. »Ena od odlik te monografije je, da se bere kot roman. Zelo debel roman, seveda, a zato nič manj razburljiv. Avtorica se ni izgubila v labirintu podatkov in številnih peripetij, vse to ji je služilo predvsem kot podlaga za razumevanje pisateljeve duhovne biografije,« pojasnjuje.
Poudarja, da je njena knjiga hkrati tudi kulturna in idejna zgodovina Rusije, in dodaja, da je marsikatera izmed dilem, ki je nekoč preganjala Dostojevskega in njegove sodobnike, tako ali drugače aktualna še danes. Na kakšen način? Kos ponuja v odgovor spodbudno misel iz slovitih Zapiskov iz podtalja, ki jih je Dostojevski objavil leta 1864. »Namreč da o svetovni zgodovini lahko rečemo prav vse, 'kar razgreti domišljiji pade na pamet. Edino enega ne moremo reči o njej – da je razumna.' In če svetovna zgodovina ni razumna, je za intelektualno preživetje toliko pomembnejša ustvarjalna domišljija,« sklene.
Temperament in strastnost
»Dostojevščina je zame predvsem vrtanje po sebi, razgrebanje duševnih ran, razpetost med skrajnostmi, mučno razkrivanje notranjih protislovij v navezavi na večna etična vprašanja, ki si jih je zastavljal pisatelj, torej o Bogu in veri… Tudi o tem, ali je prihodnjo srečo človeštva mogoče zgraditi na otroških solzah, o zločinu in razkroju, ki ga povzroči v duši zločinca, in podobno,« zvonek izraz, ki ga rad uporablja, pojasnjuje preizkušen prevajalec Dostojevskega Borut Kraševec.
Najraje ima njegove Brate Karamazove in Idiota, najbolj skrivnostni se mu zdijo Besi, od velikih romanov mu je najmanj všeč Mladenič, prepričan pa je, da se je avtorju najbolj ponesrečila povest Stričkove sanje. »Dostojevski je mlade bralce v vseh časih privlačil z maksimalizmom, s katerim se je loteval svojih tem, blizu jim je po temperamentu in strastnosti. Njegova velika vrlina je gotovo tudi, da je ob vsej svoji globini berljiv, nikoli ne pozabi na napeto zgodbo, zato ga je mogoče brati na različnih ravneh in v različni starosti,« še dodaja.
Svoj odnos do pisca nazorneje pojasni v knjigi Dostojevski in jaz, ki je obenem izšla pri isti založbi, vsebuje pa serijo bolj ali manj osebnih esejističnih analiz branja velikega Rusa. Če se Tine Hribar v njej ukvarja z Dostojevskim in ruskim vprašanjem (V čem se Rusija razlikuje od Evrope?), Alenka Koron predstavi ženske like v Besih, Blaž Podlesnik pa se literarne analize Dostojevskega loteva s pomočjo pisateljevega odnosa do lastne, nekoliko nepopolne brade…
