Ali postajamo s tem razvajeni, pomehkuženi? Kaj pa vem, še vedno imam neprijetne spomine na obiske pri zobozdravniku, ko sem bil še otrok. Takrat sem trepetal pred ordinacijo, ali mi bo zobozdravnica odkrila kakšno novo luknjo v zobeh, saj je bilo vrtanje precej bolj boleče kot danes. In če je bila včasih injekcija rezervirana le za puljenje stalnih zob, smo jih v teh časih deležni tudi za manjše posege. Čemur se sploh ne upiram, ampak sprejmem to možnost z odprtima rokama. Svoje udobje si pri tem potolažim s tem, da ima zobozdravnik na stolu mirnejšega pacienta, ki ob vsaki boleči potezi ne trzne z glavo.
Včasih se vprašam, kje je prag močne bolečine. Kako lahko vemo, da nekoga boli in koliko ga boli? Za nekatere bolečine seveda vemo, da so lahko zelo hude, ko pa se nekam udariš na primer, je težko nekomu reči, da naj potrpi, saj ga ne more tako zelo boleti. Vsak sam najbolje zase ve, koliko ga boli, stopnjo bolečine je težko opisati in primerjati bolečine med sabo je tudi težko. Ali bolj boli zob ali počeno rebro? Sam vem, da če na podstrešju butnem z glavo v tram, vidim vse zvezde, kar sapo mi vzame. Na srečo ta bolečina hitro mine. Pravzaprav bi bilo pravo vprašanje, zakaj sploh verjamemo oziroma ne verjamemo nekomu, ki toži, da ga nekaj zelo boli. Zakaj mu ne bi verjeli? Ali je to del temeljnega nezaupanja, ki ga imamo drug do drugega? Imamo preveč slabih izkušenj z ljudmi, da jim neradi verjamemo tudi, da jih boli?
In od kod nenadoma tole moje navdušenje nad razmišljanjem o bolečini? Saj si lahko mislite. Trenutno se v mislih zahvaljujem farmacevtski industriji, ki mi omogoča, da z naklofenom blažim močan udarec v rebra. Svet res postane lepši, ko bolečina popusti – ni samo sončno vreme tisto.
