S poročilom o raziskavi knjižnega trga leposlovja se je Javna agencija za varstvo konkurence (AVK) odzvala na več prejetih pritožb. Te so opozarjale na domnevno kartelno dogovarjanje med založniki, zlorabo prevladujočega položaja in oblastno omejevanje pri dodeljevanju subvencij s strani javnih institucij založnikom; pod največjim udarom se je znašla založba Beletrina. A celostna analiza trga leposlovnega založništva – njegova vrednost znaša okoli 13 milijonov evrov – večjih presenečenj ni prinesla.
Kdo obvladuje trg?
AVK, ki je v raziskavi analizirala odgovore 54 založnikov, je ugotovila, da trg kljub precejšnjemu številu založnikov obvladuje le nekaj večjih akterjev. V prednosti so založniki, ki imajo v lasti verige fizičnih knjigarn, torej predvsem skupina Mladinska knjiga s svojimi knjigarnami in Učila International s knjigarnami Felix. Tudi informativne ocene tržnih deležev konkurentov so postregle z informacijo, da so največje založbe na trgu Mladinska knjiga (s Cankarjevo založbo) z 31-odstotnim tržnim deležem, sledijo Učila z 20 odstotki in založba Beletrina s 16 odstotki.
Mladinska knjiga in Beletrina v zadnjem obdobju izstopata tudi kot največja prejemnika razpisnih sredstev za večletne knjižne programe Javne agencije za knjigo (JAK). AVK sicer netransparentnosti pri podeljevanju sredstev ni zaznala, ocenjuje pa, da dejstvo, da sredstva ves čas prejema zaključeno število založb z največ referencami, ni v prid razvoju konkurence. Svetujejo preoblikovanje razpisnih pogojev na način, ki bi omogočal sodelovanje tudi manjših založb in s tem zvišanje stopnje konkurence.
Pogodbe na ključ
Pa imajo izpostavljene založbe tudi prednost pri prodaji knjižnicam? Navsezadnje gre za posel, ki na leto znaša od 6 do 7 milijonov evrov. Raziskava med knjižnicami je pokazala, da so največji dobavitelji leposlovja Mladinska knjiga, Učila in Avrora AS, ki jim skupaj dobavijo približno 60 odstotkov tiskanega leposlovja. »A splošne knjižnice pri nakupu gradiva nobeni od založb ne dajejo prednosti, saj knjižnično gradivo kupujejo v skladu s svojo nabavno politiko, zato spremljajo vse založbe,« ob tem pojasnjuje predsednica Združenja splošnih knjižnicVesna Horžen.
Kar nekaj knjižnic ima sicer sklenjene pogodbe na ključ, torej se s posamezno založbo dogovorijo o nakupu določenega gradiva po katalogu vnaprej; to največkrat velja za Beletrino. »Nekatere založbe so pri takšni poslovni politiki zelo vztrajne, z Beletrino imajo tovrsten dogovor sklenjen malodane vse splošne knjižnice,« potrjuje sogovornica. Najpogosteje je prednost tovrstnega dogovora za knjižnico nižja cena gradiva, pojasnjuje, a opozarja, da ne gre za pogodbe, temveč za dogovore. Ti pa za knjižnice niso zavezujoči, in tudi AVK te prakse ne vidi kot sporne.
Spremenjeno plačevanje za uporabnike
Več težav je na področju e-knjige, saj je edini slovenski dobavitelj oziroma distributer e-leposlovja Beletrina s svojim sistemom Biblos. Ta portal za izposojo e-knjig je bil postavljen s podporo kulturnega ministrstva, ki knjižnicam tudi namenja sredstva za nakup e-gradiva, a v knjižnicah opozarjajo, da gre posledično večina javnega denarja zgolj Beletrini. Kot pojasnjuje Vesna Horžen, je bil vse do leta 2020 poslovni model financiranja e-knjig preko Biblosa razdeljen na delež, ki so ga knjižnice v enkratnem znesku plačale kot uporabnino za portal, in na del, ki so ga knjižnice porabile za nakup e-knjig.
»Ker je tudi cena uporabnine, ki jo je določala Beletrina, konstantno naraščala, smo se letos z njimi dogovorili za drugačen model. Ta predvideva plačilo uporabnine za vsak kupljen izvod e-knjige posebej, kar je bolj transparentno in prilagojeno knjižnicam glede na njihovo velikost in potrebe,« dodaja.
Načrtovanje naklad
»Biblos smo razvili v sodelovanju s knjižnicami, a na lastne stroške. Brez njega bi bilo digitalno branje v slovenskem jeziku bržkone le domena trga in ne javnih knjižnic,« se na očitke odziva direktor Beletrine Mitja Čander. »Dejstvo je, da ponujamo e-knjige okoli 170 založniških subjektov in da jim zaračunavamo le 25-odstotni rabat, kar je precej manj kot zaračunavajo distributerji fizičnih knjig,« pojasnjuje. Sicer pa tudi v prej omenjenih pogodbah na ključ, sklenjenih s knjižnicami, ne vidi nič problematičnega: »Za to smo se odločili, ker lahko svojo produkcijo knjižnicam na bolj učinkovit način kot preko posrednikov predstavimo sami. V bistvu gre samo za boljšo orientacijo pri načrtovanju naklad.«
Čander je sicer tudi član sveta Javne agencije za knjigo, ob čemer AVK ugotavlja, da lahko tovrstno sodelovanje JAK in enega največjih prejemnikov subvencij poraja dvome o transparentnem in uravnoteženem podeljevanju javnih sredstev, s tem pa tudi kvari konkurenco. A direktor Beletrine odgovarja, da je članstvo v JAK določeno z zakonom, v njem pa so trenutno predstavniki treh založb. »Glede na to, koliko prahu se dviguje okrog JAK, je jasno, da ima Beletrina od mojega članstva le škodo,« še sklene.
