Nova Zelandija za mlade v Sloveniji izda sto delovno-počitniških vizumov na leto in Sandra Hamler je bila pri spletni prijavi za dokument, ki ji je odprl vrata v otoško pacifiško državo, uspešna leta 2017. Prvo leto je tam preživela predvsem kot »backpackerka«, večino časa na Severnem otoku. Po dvanajstih mesecih, tik pred iztekom vizuma, pa je dobila stalno službo in se preselila v Auckland.
V največjem mestu na Severnem otoku, ki ga zaznamujeta multikulturnost z rastočo azijsko populacijo in živahno družabno ter kulturno življenje, je mlada Radgončanka zdaj zaposlena kot okoljska inženirka. Dela zgodovinske preglede uporabe zemljišč in analizo kakovosti prsti. »Ker je bilo veliko zemljišč nekdaj kmetijskih, je zemlja zelo onesnažena s svincem, zato pred nadaljnjo uporabo preverjamo njihovo stanje. Neverjetno je, koliko te težke kovine je v zemlji.« Človek bi si za Novo Zelandijo, ker je tako zelena, mislil, da je tudi zelo čista, vendar imajo velike probleme s čisto vodo, še razkrije Sandra Hamler. »Kmetijstvo in prosta živinoreja precej onesnažujeta podzemno vodo. Da bi to preprečili, zdaj sprejemajo nove zakone na tem področju.« Kar zadeva biološko varnost okolja, pa morajo biti ljudje predvsem po hudih nevihtah v Aucklandu pozorni tudi na razmere na plažah. »Nedavno so bile plaže zaradi velike prisotnosti bakterije E.coli v morju zaprte. Okoli novega leta smo morali vsak dan spremljati stanje.« So pa ulice Aucklanda sicer na videz čiste, brez smeti, vendar pri ločevanju in reciklaži odpadkov še zdaleč niso tako natančni kot v Sloveniji.
Auckland je drago mesto, pripoveduje Sandra Hamler, še posebej se to pozna pri nepremičninah. Cene stanovanj in hiš gredo v nebo in so za prebivalce s povprečno plačo nedosegljive. Ker so zelo visoke tudi najemnine, ni neobičajno, da ljudje tudi pri 40 ali 50 letih živijo s sostanovalci. To je nekaj precej vsakdanjega in ni vezano le na študentska leta. Tudi ni redko, da družina, potem ko kupi hišo, zaradi nižanja stroškov eno od sob oddaja. Cene hrane so bolj ali manj primerljive s slovenskimi, dražja sta zelenjava in meso. So pa zato cenejše kakšne druge stvari, recimo opremi za vrt in taborjenje. Prav slednja na Novi Zelandiji pride še kako prav. »Narava je tu neverjetno lepa. Kaj vse vidiš v tej čudoviti pokrajini! Od klifov, jezer, vulkanov, oceana do rek, zelenja, gor… Dežela je turistom zelo prijazna, vse je izjemno urejeno za pohodništvo, potovanje z avtodomom in taborjenje. Zelo svobodnjaški občutek imaš. Takoj ko sem prišla na Novo Zelandijo, sem vedela, da si želim tu ostati.«
Odprti in prijazni ljudje
Ljudje so na Novi Zelandiji po izkušnjah Sandre Hamler zelo prijazni in odprti. V Aucklandu jo navdušuje multikulturnost. »Ko se dobimo pri prijateljih doma, nas je na kupu najmanj 15 različnih narodnosti. Res pa je, da se večinoma družim z ljudmi, ki so se preselili od drugod, zelo malo je med nami Novozelandcev. Priseljenci se bolj povežemo, ker gremo skozi enake stvari – vsi imamo daleč družino in nimamo socialne mreže od prej. Zato se nekoliko bolj razumemo.«
Življenje v Aucklandu je dinamično. »Veliko je stvari, ki jih lahko počneš. Ni treba biti samo razpet med službo in delom. S povprečno službo lahko tu lepo živiš, ne životariš. Lahko si privoščiš stvari.« Pogost del družabnega življenja, kot pripoveduje, so večerje s prijatelji v restavracijah in izbire pri tem ne manjka. »Ponudba hrane je zelo pestra. Kamor koli na zemljevidu postaviš prst, boš od tam v Aucklandu našel restavracijo. Za vsakega se nekaj najde. Čeprav Novozelandci nimajo kakšne svoje pristne kulinarike.« V pekarnah je sicer mogoče dobiti njihove mesne pite, ki so videti kot nekakšni mafini. V povprečju jedi v azijskih restavracijah stanejo okoli 10 evrov, nekoliko več pa je treba odšteti za pico. »Te so tu obupne, če želiš jesti dobro pico, stane okoli 25 evrov.«
Dinamični Auckland
Na največje novozelandsko mesto pa se je morala Sandra Hamler nekoliko navaditi. »Sprva mi niti ni bilo tako všeč, ker je tako razpotegnjeno in nima trga, kjer bi se ljudje zbirali. V središču so glavna ulica s trgovinami, Sky Tower in druge znamenitosti. Zelo živahen je obmorski mestni del, kjer je polno restavracij in lokalov.« Plaže in predvsem parki ob njih so predvsem prostori družinskega druženja, še posebej maorske družine si tam rade naredijo piknik. V Aucklandu je v smučarski hali Snow Park recimo mogoče smučati vse leto. A kot še pravi Sandra, v Aucklandu ostaneš zaradi službe, ko je le mogoče, pa se sama odpravi v naravo, čeprav zelenja in urejenih parkov v mestu sicer ne manjka.
Kar zadeva covid-19, pa skoraj ne poznajo več koronavirusa. »Zaprte so državne meje, drugače pa živimo zelo normalno, vse je odprto,« koronasituacijo na Novi Zelandiji predstavi Sandra Hamler. Zaradi zaprtih mej je nekoliko oškodovan turizem, a niti ne močno, saj je v državo prišlo nazaj veliko lokalnega prebivalstva, ki zdaj potuje naokoli. »Trenutne okoliščine se bolj poznajo na univerzah, ker ni tujih študentov.«
