Ker je v Prago prišla le slaba dva meseca pred spomladansko samoizolacijo, ki ji je sledila podobno kot pri nas jesenska, zaradi epidemije novega mesta, kjer je zdaj njen dom, še ni v polnosti doživela.
Služba v Pragi, ki jo je doktorica antropologije dobila na oddelku za vzhodnoevropske študije, pri projektu o komunističnih spolnih politikah do muslimanskih manjšin v Sovjetski zvezi, Bolgariji in Jugoslaviji, je bila za Andrejo Mesarič priložnost, da zapusti Anglijo, kamor se je preselila leta 2011. »Takrat me je pritegnilo velemesto, v katerem je veliko kulturnih dogodkov, oziroma v tistem času tudi njegove žurerske priložnosti,« o razlogih za odhod v London pripoveduje sogovornica. Med pomembnimi dejavniki, da se je odločila za Otok, je bilo predvsem znanje angleščine, kar je antropologinji omogočilo zaposlitev in »možnost bivanja v okolju, kjer ljudje znajo razmišljati zunaj ustaljenih okvirov in je družbeno vzdušje drugačno od slovenske zaplankanosti. Ne samo v smislu ksenofobije, rasizma in seksizma, temveč bolj na ravni vsakdanjega delovanja, ko ljudje v Sloveniji niso pripravljeni videti drugih možnosti.«
S pričakovanji o odprtem in sprejemajočem mestu je v Londonu delala v nevladnem sektorju z begunci. »Dolgo sem bila zaposlena po projektih, za polovični čas, tako sem več let mislila, da Londona zaradi svoje negotove službene situacije ne morem zaobjeti, doživeti. Po petih letih, ko sem dobila službo za polni delovni čas, v Londonu še vedno nisem uživala, kot bi pričakovala,« o soočenju z resničnostjo angleškega velemesta pripoveduje sogovornica. Urbane džungle se je z vso njeno intenzivnostjo naveličala. »Mesto je preveliko, razdalje so naporne. Eno uro v eno smer si porabil, da si se dobil na kavi s prijateljem, ki je živel na drugem koncu mesta. Za srečanje si se moral dogovoriti vsaj en teden vnaprej. Z leti so me nehale tudi zanimati nekatere stvari, kot so recimo klubi, ki so mi bile prej v Londonu všeč.«
Razlogov za bivanje na Otoku je bilo tako vse manj, velemesto pa je postajalo vse bolj ksenofobno, kar je postalo še posebno očitno po brexitu, še pojasnjuje Andreja Mesarič. »Sama sicer tega nisem osebno doživljala v tolikšni meri, je pa bil zato s tem zasičen javni diskurz. Ko so me ljudje spraševali, ali se po brexitu počutim manj dobrodošlo, sem jim odgovorila, zakaj se jim zdi, da sem se sploh kdaj počutila dobrodošlo.«
Z leti je tako vse bolj rasla želja, da iz Londona odide. Ko je dobila ponudbo za postdoktorsko raziskovalko v Pragi, jo je zgrabila, pri čemer je bila svojevrsten dejavnik ne samo akademska služba, temveč tudi sama češka prestolnica. »Vleklo me je nazaj na celino. Praga se mi je zdela ravno prave velikosti. Ni ogromno mesto, ki te izčrpa, a je hkrati dovolj velika in kulturno pestra ter bogata. V tem smislu se tu veliko dogaja, saj s kulturo Praga gradi svoj imidž in z njo v veliki meri nagovarja mednarodne turiste. Na vsakem koraku zaslediš nekaj povezanega s pisateljem Kafko in slikarjem Mucho. To, kar ljudje pričakujejo, da bodo našli v Pragi.«
Ob selitvi se je veselila še nečesa. Ko je ugotovila, da si tako kot v Londonu – akademske plače so izjemno slabe tudi za češke razmere – sicer ne bo mogla najeti sama stanovanja, jo je pomirilo, da odhaja v kulturno okolje, kjer »sostanovalci ne bodo doma hodili s čevlji«. Navada nošnje copatov, ki si jo s Čehi delimo, je bila tako dodatni plus za novo okolje.
Sicer za češko prestolnico sogovornica še pravi, da ima očarljivo arhitekturo. »Vzdušje starega mesta, ki ga v Londonu nimaš, ker je zgorelo v požaru v 17. stoletju, je prijetno. Čeprav sem se udomačila v predmestju, kar je malo povezano tudi s karanteno, saj v centru nisem bila veliko in tako ni postala moja rutina, da bi dnevno hodila tja.«
Del, kjer v Pragi prebiva, primerja z ljubljanskimi Fužinami. Pravi, da je njena praška soseska prijetna in predvsem zelo zelena. Veliki parki in odprtost ulic so še ena prednost češke prestolnice. »V Londonu sem bila že sita ulic, v katerih so nanizane vrstne hiše, ki ti zaprejo obzorje.«
Ko se Andreja Mesarič vrne k razmišljanju o življenju v Pragi, še omeni, da si je tudi že privoščila opevane »knedličke«, kruhove cmoke, ki jih zaužite ob pivu najpogosteje povezujemo s hrano v tem mestu. Vendar niso bili nič posebnega, pravi, je pa kot vegetarijanka ob njih izpustila golaž, ki je sicer redna spremljave te jedi.
Sicer, kot še doda, se veseli bolj poglobljenega spoznavanja mesta in življenja v njem, ko bodo razmere primerne. Do takrat pa ji ostajajo predavanja študentom, sestanki in učenje češčine ter ruščine prek zooma, druženja na daljavo na telefonskih in računalniških zaslonih, dolge ure, preživete doma, in sprehodi. Priložnosti, da ji Praga zleze pod kožo, tako še pridejo.
