Takšna je bila Nena, Nevenka Koprivšek, spontano prijateljska, neposredna, strašno duhovita, malo nora, topla in čustvena, pa odločna ko hudič. In je res odšla v Pariz.
Ko se je po devetih letih vrnila, je bila drug človek. Ne le, da se je naučila francoske slovnice, za sabo je imela trdo preizkušnjo preživetja v zelo skromnih razmerah, nastopov pred postajami metroja, pa tudi študija na izredno zanimivi, eksperimentalni šoli za gledališče, gib in mim Ecole Jacquesa Lecoqa, kjer je njeno zanimanje za gledališče dobilo idealen okvir; njeni sošolci so še trideset let kasneje s svojimi nastopi v Stari elektrarni osupljali občinstvo, saj za Neno ni bilo ne pozabljenih prijateljstev ne pozabljenih sodelovanj.
Glej je bil po vrniti v Slovenijo njen prvi pristan, tam je režirala in igrala, deset let ga je vodila tudi umetniško, tam so dobili priložnost danes uveljavljeni umetniki. Nato pa jo je potegnilo v mednarodne vode, predvsem v leta 1996 ustanovljeno mednarodno mrežo Junge Hunde, namenjeno izmenjavam mladih umetnikov in skupin. Ustanovitev samostojnega zavoda, Bunkerja, je bila zato logičen korak, ki je prinesel tudi najboljši slovenski interdisciplinarni, gledališko-plesno-likovni festival Mladi levi.
Bunkerice, kot so si in smo jim pravili in katerih trdo jedro je od vsega začetka do danes ob Nevenki predstavljala Mojca Jug, so naredile nemogoče: ne le, da so vzpostavile festival, ki je v državo prinesel žlahtno produkcijo neistitucionalizirane umetnosti z vseh koncev sveta, Nevenka je s svojo izjemno energijo soustvarjala številna domača povezovanja in tuje fundacije ter mreže za Mediteran, Balkan, vzhodno-zahodno evropsko povezovanje idr., namenjene izmenjavam in vključevanju odrinjenih kultur in umetnikov. Hkrati je dosegla še nekaj, kar je bil za Slovenijo in njeno jeznorito folkloro absolutni unikum: v ohranitev in obnovo industrijske dediščine Stare elektrarne, ki jo je država tako dolgo pustila propadati, je uspela prepričati kar tri instance moči, ministrstvo za kulturo, vodstvo Elektra Ljubljane in MOL. Stara elektrarna je postala vzorčni primer oživitve propadajoče dediščine, ne ohranjene preteklosti, ne zamrznjenega muzealiziranja, ampak preporoda v živ produkcijski, uprizoritveni in družabni inkubator novega, progresivnega, inkluzivnega. Elektrarna je začela proizvajati tok na najbolj obnovljivo pogonsko gorivo: na ustvarjalnost.
Nevenkina zagnanost se je zdela neustavljiva, njen števec prevoženih letalskih milj in prevoženih kilometrov je pregoreval do te mere, da smo se ob njej vsi počutili kot na tla prilepljeni stari žužki. Njen svet je bil globus in kamorkoli si se namenil, si imel v žepu njen listek s kontaktom. In si bil lahko prepričan, da bo ta »kontakt« človek z odprtim srcem in radovedno glavo. A takoj, ko ji je nekaj uspelo, se je lotila česa drugega, pa naj je šlo za večletni študij Feldenkraisove metode, s katero je zdravila vse naše boleče hrbtenice in obrabljena kolena, ali pa za povezovanje socialne, kulturne in okoljske problematike. Potem je, kot strela, prišel tisti trenutek, ki je njeno življenje zaustavil, naša pa zamrznil, v neznosni osuplosti. Draga Nena, upam, da v tvojih nebesih večno gostujejo mladi, stari in vsi drugi levi in levinje. In da je košček morja, kjer se da v tišini posedet. In da tudi tistega norega smeha, ki nas je povezoval, ne manjka.
