Na odru Male drame bodo nocoj premierno uprizorili predstavo Učinek, ki po prepričanju ravnatelja ljubljanske Drame Igorja Samoborja ponuja zanimive vzporednice z negotovim časom, ki ga živimo. »Pod lupo namreč vzame nekatera osnovna občutja, kot sta sreča ali potrtost, in razmišlja o tem, kaj vse lahko vpliva na naša čustva.« Britanska dramatičarka in scenaristka Lucy Prebble (1980) sicer v svojih delih obravnava različne odmevne pojave sodobne družbe, od spletne pedofilije do finančnih škandalov; na resničnih zgodbah temelji tudi njeno tretje dramsko besedilo Učinek, ki je bilo krstno uprizorjeno leta 2012 v londonskem National Theatru in v katerem se loteva vprašanja človeške intime skozi prizmo farmacevtske industrije.
V drami spremljamo štiri osebe, povezane s preizkušanjem novega zdravila proti depresiji – in sicer sta to dva prostovoljca, ki dobivata redne odmerke testnega antidepresiva, študentka Connie (igra jo Eva Jesenovec) in vetrnjak Tristan (Klemen Janežič), poleg njiju pa še oba zdravnika, ki izvajata klinično študijo, Lorna (Polona Juh) in Toby (Rok Vihar). Med testirancema, ki sta si značajsko sila različna, se nepričakovano splete ljubezenska zgodba, za katero pa ni jasno, ali je posledica učinkov zdravila ali resnične naklonjenosti, kar vodi v resne strokovne debate obeh znanstvenikov... »Igra je napisana v nekakšni filmski dramaturgiji, kjer se napetost stopnjuje vse do konca, obenem pa odpira izzivalna vprašanja o ljubezni in mejah znanosti,« ugotavlja dramaturginja predstave Eva Kraševec, prevajalka Tina Mahkota pa dodaja: »Jezik te drame določa nekakšna dvojnost, ki je zame pomenila svojevrsten izziv; prepletata se namreč natančna, tehnična govorica stroke ter vsakdanji govor obeh sodelujočih v eksperimentu.«
»Besedilo se bere kot napeta raziskovalna srhljivka,« pravi režiserka uprizoritve Eva Nina Lampič, ki priznava, da jo je drama pritegnila predvsem z načinom, kako operira z realnimi dejstvi, tudi kar se tiče učinkov zdravil na ljudi in delovanja naših možganov, ter spretnim soočanjem različnih perspektiv in stališč. »Zdelo se mi je, da moramo to dokumentarno razsežnost nekako ujeti tudi v uprizoritvi, zato smo na oder postavili samo del dogajanja, drugi prizori pa so umeščeni v hodnike, stopnišča in druge prostore, gledalec v dvorani pa jih spremlja na projekcijah.« Kako učinkovita bo ta mešanica živega in posnetega v spletni različici predstave, bomo lahko videli že nocoj, v vsakem primeru pa bo osrednje vprašanje, ki ga zastavlja igra, kot povzema Eva Jesenovec, ostalo enako: »Ali to, kar občutim, prihaja iz mene – ali morda od nekje zunaj? In posledica česa so pravzaprav moja načela in sploh vse tisto, s čimer se istovetim?«
