Na načelni ravni bi radi bili družba znanja, a znanje in sposobnosti niso nekaj, kar bi se pri nas v resnici cenilo. Vsak dan poslušamo o tem, da stroka meni to ali ono, pri čemer ni niti povsem jasno, kaj to stroka je in ali za to, da si strokovnjak, potrebuješ belo haljo ali je dovolj, da te nekdo imenuje v posvetovalno skupino. Le redki strokovnjaki premorejo dovolj samozavesti in samokritičnosti, da priznajo, da česa tudi ne vedo. In še redkejšim uspe po takem priznanju obdržati ugled v javnosti. Javnost večinoma ceni zgolj nekoga, ki vztraja pri tem, da nekaj ve, ne glede na to, kako zgrešeno je to. In redki so v širši javnosti tisti, ki se potrudijo nekaj izvedeti in razumeti. Postali smo družba, kjer lahko nekdo na javnem mediju brez sramu vpraša, zakaj je v naši družbi debata o tem, ali je zemlja ravna ali okrogla, nezaželena.
Zavozili smo, ker smo pokopali vsako strokovnost. Zavozili smo, ker smo ubili radovednost in vsako željo po tem, da bi ljudje o stvareh razmišljali. Postali smo ujetniki Petrovega načela, po katerem ljudje pridejo na položaje, za katere so popolnoma nesposobni. Tisti, ki nas vodijo in nam uravnavajo življenje, so nevedni ali pa se nevedne zgolj delajo. Odpustite jim zaradi tega, če lahko, sam nisem pripravljen odpuščati zaradi nevednosti. Že v starem Rimu to ni bil opravičljiv razlog. Finance
