Jolka Milič se je leta 1926 rodila v Sežani, ki ji je bila – ob literaturi – zavezana vse življenje. Ko je po drugi svetovni vojni dokončala učiteljišče v Gorici, se je sicer zaposlila kot bančna uslužbenka, a je v revijah že začela objavljati kratke zgodbe in pesmi; njena edina pesniška zbirka je leta 1972 izšla kot Pesniški list – lepljenke. Začela je tudi prevajati in pisati kritike, sprva pod samoironično poimenovano rubriko Pomisleki gospodinje, kar so ji še dolgo molili pod nos kot diskvalifikacijo.
Poezijo je enako strastno brala, kot jo je prevajala. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnikov in pisateljev v italijanščino. Čez meje je tako širila ustvarjalnost Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Jožeta Udoviča, Cirila Kosmača, Cirila Zlobca, Mile Kačič, Ivana Minattija, Ervina Fritza, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa, Josipa Ostija in mnogih drugih. Znano je, da jim je založnika nemalokrat našla sama. Sicer pa je v slovenščino prevedla tudi vrsto italijanskih, francoskih in španskih avtorjev, denimo Lorco, Borgesa in Prima Levija.
Sabljanje s peresi
Ob smrti Jolke Milič je predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc povedal, da je sicer ni osebno poznal, »sledil pa sem njenim polemičnim spisom v Delu in Naših razgledih, ki so pričali o posebnem, primorskem ponosu«. Beseda Jolke Milič je namreč v obliki neustrašnih in pogosto duhovitih, ironičnih odzivov na literarne in družbene krivice večkrat odzvanjala v javnosti.
Kot je povedala pred časom, je bila polemika zanjo posebna vrsta igre, sabljanje s peresi: »Tiste, s katerimi sem polemizirala, sem vedno visoko cenila, jih nadvse rada brala, šlo je nekako za literarno igro, turnir, nekakšno posebno izkazovanje radosti in zanimanja za priljubljeno stroko. Z inteligentnimi peresi se je bilo in se je še vedno užitek mečevati. Jih daš in jih dobiš po glavi, a je na moč osvežujoče, če ti prileti mojstrski udarec, ko pa mu vrneš z enako veščino in eleganco, je višek užitka.«
V njenih publicističnih intervencijah je vselej izstopala tudi preciznost in polnost njene jezikovne spretnosti, pred leti je odzvanjalo njeno opozorilo, da slovenščino kvarimo kar Slovenci, »ki jo zapostavljamo, ki jo pehamo na drugo in tretje mesto, ki ji ne dovolimo, da bi normalno zadihala in dihala«.
Merc je včeraj dodal, da je bila v svoji zavezanosti slovenskemu jeziku in Primorski podobna pokojnemu pisatelju Saši Vugi, ki je bil prav tako prisilno šolan v italijanščini. »V tem, kako plemenita in politično neupogljiva je bila ves čas, nam je lahko za vzor,« je sklenil.
Prva prejemnica mire
»Bila je izjemna prevajalka, svetovljanka in iskriva sogovornica. S svojim delom ostaja za nas neminljiva,« je dodala še Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev, kjer so ji leta 2005 podelili Lavrinovo diplomo za prevodno in zavzeto posredniško delo. Igrala je namreč tudi pomembno vlogo medkulturne povezovalke z Italijo, kjer je bila njena vehemenca menda enako znana kot doma.
Leta 2013 je kot prva prejemnica dobila tudi nagrado mira Ženskega odbora slovenskega centra PEN, saj je bila »vzor pokončnosti, poguma in zavzemanja za podcenjeno ustvarjalnost žensk«.
Republika Italija ji je pred petnajstimi leti podelila svoje najstarejše odlikovanje, zvezdo nacionalne solidarnosti.
