»V pripravi so spremembe slovenskega kazenskega zakonika, tudi v delu, ki opredeljuje posilstvo. Predlog Ministrstva za pravosodje je, da se premaknemo od trenutno veljavnega modela prisile k nadgrajenemu modelu veta ('ne pomeni ne'). Ta temelji na nasprotovanju: za posilstvo bi šlo, kadar bi bilo izraženo nasprotovanje žrtve,« pojasnjuje Iztok Koren in dodaja: »Nevladne organizacije, ki sodelujemo v kampanji#samoJApomeniJA, se zavzemamo za model afirmativnega soglasja, ki temelji na jasnem soglasju vseh udeleženih oseb.«
»Glede tega smo že vse leto precej aktivni, sodelujemo na posvetih strokovnih skupin, posneli smo tudi več kratkih filmčkov z znanimi posamezniki, ki izražajo svoja mnenja v podporo temu modelu. Gre za spremembo miselnosti, ki bo v družbi najbrž zorela še veliko časa, a sprejem zakona je nujen prvi korak, ki bo dal podlago za to, da bo takšno dojemanje spolnega odnosa z leti postalo nekaj samoumevnega in logičnega. Da si bo vsak moški, vsaka ženska rekla, seveda je potrebna privolitev za spolni odnos!«
Za boljše odnose
Iztok Koren model 'samo ja pomeni ja' vidi kot odlično podlago za splošno izboljšanje odnosov v družbi. »Vidim povezavo s trenutkom, ko smo prepovedali telesno kaznovanje otrok. Ljudje so se čudili, ja, kaj mi pa potem sploh preostane? Marsikdo je pač samo udaril in se ni nič spraševal. Treba je bilo prepovedati telesno kaznovanje, da so mnogi sploh začeli razmišljati, kako drugače. Ko pa začneš razmišljati, kako izvesti neko kazen, postavljati meje, vidiš, kako se kakovost odnosa z otrokom izboljša. Enako model 'samo ja pomeni ja' pripelje do razmisleka, kako izboljšati kakovost odnosov, ne le s partnerjem, ampak na splošno z drugimi ljudmi: ne moreš imeti rad svoje partnerice, če sovražiš ves svet.«
»V spolnem odnosu se skriva ogromno stvari. Odnos do druge osebe, spoštovanje, komunikacija z drugo osebo, povezanost, zaupanje ... Odnos do drugih ljudi, odnos do sveta … Vse to zajema model 'samo ja pomeni ja'. Nekateri ljudje globoko v sebi težko sprejmejo enakopravnost med spoloma. Odraščali so pač v svetu, kjer so bila razmerja med spoloma drugačna, in to zdaj nosijo v sebi. Tega ne moreš kar tako spremeniti. Na racionalni ravni že, na čustveni pa težko,« pojasnjuje Iztok Koren in poudarja: »Racionalna raven je dostikrat dovolj, da se zna človek sam pri sebi ustaviti, da ne pride do nasilja; ampak v sebi bo čutil drugače kot generacije, kjer je enakost med spoloma že samoumevna.«
Iztok Koren priznava, da gre tukaj za dolgotrajne procese – že pri posamezniku, na ravni družbe pa se morajo velikokrat menjati generacije. »Družbene spremembe so kot valovanje. Nekaj korakov naprej in nekaj nazaj in spet nekaj naprej. Koraki nazaj se dogajajo, ni mogoče, da se ne bi. Tudi pri posameznikih. Nekdo, ki je že naredil velik napredek, spet povzroči nasilje in zapade v stare vzorce. To je pogost ritem. Ali pa celo: delaš s človekom, ki je bil v preteklosti nasilen, si misliš, super, kako je napredoval, malo še, pa bo zaključil program, naslednji dan pa povzroči uboj. In si misliš: kako?! Z valovanjem se je treba sprijazniti. Važno je, da se, tudi če valuje, stanje vendarle premika naprej.«
Sprejeti odgovornost
Da bi se splošno stanje vendarle premikalo naprej v smeri nenasilja, je potrebno stalno delo. Iztok Koren v sklopu programa Trening socialnih veščin z osebami, ki povzročajo nasilje, že pet let dela s povzročitelji nasilja v družini. »V društvu verjamemo, da delo s povzročitelji nasilja prispeva k varnosti žrtve; je neke vrste preventiva. Delo poteka v obliki skupin, izvajamo pa tudi individualno svetovanje. Vključitev v skupino traja eno leto oz. 24 obiskov, toliko je tudi tem, o katerih se pogovarjamo.«
Društvo program izvaja v devetih večjih krajih po Sloveniji. »Pokrivamo celo državo. Skupinska srečanja potekajo kot predavanja, debate in delavnice. Želimo si, da ljudje spregovorijo o lastnem primeru, da izhajajo iz svojih zgodb. Skupine so odprte, kar pomeni, da se uporabniki nenehno vključujejo, nenehno prihajajo novi. Tako se srečujejo ljudje na različnih stopnjah procesa sprejemanja odgovornosti.«
Nekdo, ki je že dosegel neko spremembo pri sebi, določeno stopnjo samokritičnosti, določene uvide in zaveze, je lahko zelo dober vzgled za tiste, ki so na začetku in polni stereotipnih predstav: da imajo ženske v družbi privilegije, da je za nasilje kriva partnerka, njeni starši, ker so jo manipulirali … Ljudje v drugih prepoznajo sebe in se odzovejo. In zelo učinkovito je, ko ti neki drugi član skupine, ki je bil prav tako nasilen kot ti, jasno reče: 'Ej, človek, to ni opravičilo za nasilje! Ni kriva ženska, kriv si ti! ' Težimo k temu, da uporabniki opustijo opravičevanje in minimaliziranje in da odprto spregovorijo: jaz sem odgovoren za svoje nasilje; jaz moram to spremeniti. To je korak. Od tu naprej so le še tehnične podrobnosti,« pravi Iztok Koren.
