Kdor šport primerja z gostinskimi lokali ali nakupovanji, pravzaprav novodobnimi romanji po nakupovalnih centrih, je po besedah Pavleta Dornika iz ljubljanske Otroške košarkarske šole potreben dodatne strokovne pomoči. »Do zdaj sem bil prepričan, da so športu na voljo OKS, direktorat za šport ter fakulteta za šport – da skupaj kažejo pot v vseh pojavnih oblikah športa – tudi tistemu športu, ki ga potrebuje narod za svoje lastno zdravje. Žal pa so se v kriznih trenutkih z izjemo objave rezultatov športnovzgojnega kartona (ŠVK) vsi poskrili, tako so športna društva ter druge športne organizacije zopet ostali sami in se rešujejo iz krize po lastni pameti in iznajdljivosti,« je precej ostro komentiral Dornik in dodal, da to pomeni tudi, da je narod, ki bi se želel ukvarjati s športom, ostal sam.
Podaljševanje agonije športnih društev
»Korona je zaprla ljudi v hiše, kjer jim je odvzela še zadnji kanček možnosti, da se proti boleznim borijo s svojim lastnim telesom,« je prepričan Dornik. Če se bo trenutno stanje še nadaljevalo, bo ogrožena vsa športna industrija. »Sama športna društva kot oblika poslovanja so zastarel sistem. Povsod smo zadnji, prav tako nas večina dela prostovoljno. Pri Otroški košarkarski šoli, ki jo obiskuje tudi do 1500 otrok, smo se dobro odzvali na krizo, dvema zaposlenima je uspelo dobiti tudi nekaj sredstev iz naslova pomoči države. A s tem se, roko na srce, agonija društva le podaljšuje,« pove in prizna, da nekega optimizma med trenerji in športnimi delavci ni. »Pojavile so se osebne stiske in vsak išče svoje rešitve,« je povedal Dornik in dodal, da tudi s ponovnim zagonom športnega življenja po šolah ne ve, ali jim bo uspelo priskrbeti zadosten kader za izvajanje programa.
Mestna občina Ljubljana, ki del programa tudi financira, je v preteklem obdobju pokrila stroške uporabe šolske telovadnice, prav tako tudi kader. »Zadnji dve leti je bilo ukinjeno subvencioniranje kadra s strani MOL, hkrati pa so nam dovolili, da pridobimo sredstva od staršev. Gre za 12 evrov visok strošek vadbe na mesec,« je razložil Dornik. Seveda je z zaprtjem šol ta vir dohodkov usahnil. Večina društev je letos v bolj ali manj zamrznjenem stanju že od marca, saj so njihovi programi vezani na šole.
V primeru tretjega vala ponovno odpuščanja
Tudi samostojnim podjetnikom, kot je Urša Mihalič s Športnim društvom Migimal, ni lahko. Kot pravi, se kljub vsemu pripravljajo na ponovno odprtje šol. Zadnjih trinajst let Mihaličeva v Mestni občini Kranj uspešno kandidira z nadstandardnim programom športa na osnovnih šolah Simona Jenka in Franceta Prešerna v Kranju. »Na obeh šolah imamo več razredov, kjer v prvi triadi učiteljicam pomagamo pri izvajanju športnega pouka, da je vadba bolj kvalitetna. Začeli smo z začetkom pouka, a vadbo že sredi oktobra prekinili,« je povedal Mihaličeva, ki je od petih zaposlenih po koncu prvega vala obdržala še tri zaposlene, trenutno pa so vsi na čakanju. »Program, ki ga izvajamo, je dober, saj ga občina tudi vsa ta leta financira, seveda glede na realizacijo ur. Kar pomeni, da od sredine oktobra nismo prejeli nobenega plačila. Ukinile so se tudi popoldanske športne dejavnosti, saj šole niso želele združevanja otrok. Kako bo z drsanjem, ki ga izvajamo za vrtčevske otroke, letos ne vem. Tečaji, ki so bili predvideni za november in december, so bili že oktobra odpovedani, čakamo na odločitev kako, če sploh, jih bomo lahko izvajali v januarju in februarju. Ukinjeni so bili tudi vsi plavalni tečaji,« pove sogovornica, ki tudi še čaka na ustrezna navodila, kako bo z zimsko šolo smučanja otrok med šolskimi počitnicami na Krvavcu. »Če bo prišlo še do tretjega vala, ne vem, kako bomo preživeli. Bojim se, da bodo sledila nova odpuščanja,« prav nič optimistično ne zaključi Mihaličeva.
