Blestela je v karakternih vlogah: Bila je Laura v Stekleni menažeriji T. Williamsa, Kasandra v Trojanske vojne ne bo J. Giraudouxa, Marjutka v Baladi o poročniku in Marjutki B. Krefta, Katarina v Cankarjevi komediji Za narodov blagor, Viola v Shakespearovi Dvanajsti noči, Linhartova žena Jožefina v Krajnskih komedijantih, Vida, Rutarjeva hči v Borovih Raztrgancih in še bi lahko našteval. Tudi vloge v drugih zvrsteh, komediji, burki, satiri, ji niso bile tuje. Njen opus sestavljajo tudi številne igre za otroke in mladino. Sodelovala je v Eksperimentalnem gledališču Balbine Battelino Baranovič, v katerem je odigrala naslovno vlogo v uprizoritvi Thérèse Raquin É. Zolaja in Ines v Zaprtih vratih J.-P. Sartra. Leta 1972 je prejela Borštnikovo diplomo za vlogo Julienove matere v igri J. Anouilha Ne budite gospe, leta 1978 pa red zaslug za narod s srebrnim vencem.
Kritiki so izkazovali veliko spoštovanje do njenega dela in poslanstva. »Zanimiv – trd, hladen in odločen v borbi, v trenutkih razkritja pa mehak in vroč lik Lavinije je ustvarila Judita Hahnova,« je zapisal Lojze Smasek ob uprizoritvi O'Neillovega Elektrinega maščevanja. Še topleje jo je isti kritik orisal leta 1978 ob uprizoritvi Lorcove Donje Rosite: »Judita Hahn zna Lorcovo gosto, plastično besedilo Gospodinje predstavljati s še posebne vrste toplo ljudskostjo, ki nikoli ne zdrkne v osladno sentimentalnost ali dobrodušno smešnost, značilno za klišejsko obdelavo te vrste vlog.«
Moj osebni spomin nanjo se najprej ustavi pri legendarni uprizoritvi dela njenega soproga, dramatika, režiserja, dramaturga in literarnega zgodovinarja Bratka Krefta Balada o poročniku in Marjutki v letu 1960, ko se mi je kot izjemna Marjutka vtisnila v spomin kot izjemna igralka, ki me je prepričala s svojo pristnostjo. Kasneje sva se pri delu srečala trikrat in vsakič prijetno in polno sodelovala. Moj spomin na začetek tega sodelovanja je negledališki, je njena vtetovirana številka na levi roki, ki je opominjala na grozote, ki jih je kot taboriščnica v letih 1944 in 1945 živela in preživela v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Bilo je v sezoni 1975/1976, ko sem režiral Örkényjevo delo Mačja igra. Judita je igrala vlogo Gize. Med delom smo se vedno sproščeno pogovarjali in tudi zabavali. Delo se namreč dogaja na Madžarskem, blizu njenega rodnega Prekmurja, in Judita je napete trenutke vedno sprostila z dovtipi tistega konca. Kljub razliki v letih sva vzpostavila topel odnos. V naslednji igri Na svidenje nad zvezdami Toneta Partljiča je nastopila v vlogi Zalivalke Julke. Njen lik so oblikovale komedija, groteska, zabava in satira. Sodelovala sva še leta 1984 v uprizoritvi Galinove igre V Moskvo in nazaj, ko je oblikovala vlogo Nine Ivanovne Voronkove. V spominu mi je ostala kot velika igralka, kolegica in vzor človeške topline.
Prepričan sem, da so podobne občutke pri delu z njo imeli tudi drugi gledališki kolegi, občinstvo pa je tudi zaradi nje vzljubilo MGL. Spominjali se bomo njenih vlog, predanosti do dela, njenih nasmeškov, specifične hoje, njenih toplih spodbudnih besed, njenega veselja do gledališča in dela v njem.
Aleš Jan
