Nasin stratosferski observatorij za infrardečo astronomijo (SOFIA) je molekule vode zaznal v kraterju Clavius, ki se nahaja na Lunini južni polobli in velja za enega največjih kraterjev, ki so vidni z Zemlje. Že predhodna opazovanja Lunine površine so zaznala nekakšno obliko vodika, vendar pa znanstveniki niso mogli razlikovati med vodo in njenim bližnjim kemijskim sorodnikom hidroksilom (OH).
Vodo so odkrili v koncentracijah od 100 do 412 delov na milijon, ujetih v kubičnem metru zemlje, ki so razpršeni po Luninem površju. Količina je enaka kozarcu z vsebino treh decilitrov in pol. Odkritje je bilo objavljeno v zadnji številki znanstvene revije Nature Astronomy. Da so že pred odkritjem imeli namige, da se na sončni strani Lune nahaja voda, je potrdil tudi direktor oddelka za astrofiziko v direktoratu za znanstveno misijo na sedežu Nase v Washingtonu Paul Hertz. »Zdaj vemo, da je tam. To odkritje izziva naše razumevanje Luninega površja in postavlja zanimiva vprašanja o virih, ki so pomembni za raziskovanje globokega vesolja.« Ali bo najdena voda z lahkoto dostopna za uporabo kot vir, zaenkrat sicer še ni znano.
V Sahari vode stokrat več
Količina odkrite vode je majhna – za primerjavo, saharska puščava vsebuje stokrat večjo količino vode od te, ki jo je SOFIA odkrila na Luni. Kljub majhnim količinam pa odkritje odpira nova vprašanja o samem nastanku vode in njenem preživetju na brezzračnem Luninem površju. Nasa želi o obstoju vode na Luni izvedeti vse, kar lahko, preden na njo leta 2024 pošlje prvo žensko in naslednjega moškega ter do konca desetletja na njej vzpostavi trajnostno človeško prisotnost.
Odkritje je sicer posledica več let raziskav. Ko so se astronavti Apolla leta 1969 prvič vrnili z Lune, so domnevali, da je ta popolnoma suha. Misije v zadnjih dvajsetih letih so v trajno zasenčenih kraterjih okoli Luninih polov odkrile led. Medtem pa je več vesoljskih ladij in Nasin zemeljski infrardeči teleskop široko po Luninem površju iskalo dokaze o hidraciji v bolj sončnih predelih. Vendar te misije niso mogle dokončno razlikovati oblike, v kateri je bila voda prisotna – bodisi H2O bodisi OH.
Odprtih še veliko vprašanj
Pri dostavi ali ustvarjanju vode na Luni ima morebitno vlogo več dejavnikov. Možnost je, da vodo na Lunini površini odlagajo mikrometeoriti, ki med padanjem nosijo majhne količine vode. Možno je tudi, da obstaja dvostopenjski proces, v katerem sončni solarni veter na Lunino površje dovaja vodik in povzroča kemijsko reakcijo z minerali, polnimi kisika, ki se nahajajo na tleh, in s tem proizvaja hidroksil. Sevanje zaradi padcev meteoritov bi ta hidroksil lahko pretvarjalo v vodo.
Vprašanje je tudi, kako se ustvarjena voda shrani. Možno je, da se voda ujame v drobne strukture v tleh, podobne kroglicam, ki nastanejo zaradi vročine, ki jo povzročajo mikrometeoriti. Možno je tudi, da se voda skriva med zrna Lunine zemlje, kjer se ščiti pred sončno svetlobo.
V prihodnje bo SOFIA iskala vodo na dodatnih lokacijah, obsijanih s soncem, in med različnimi luninimi fazami Pričakujejo, da bodo najdbe močno prispevale k prihodnjim misijam na Luni ter pripomogle k ustvarjanju prvih zemljevidov vodnih virov Lune za prihodnja človeška vesoljska raziskovanja.
