V minulih tednih je v Pas de la Casi že zapadlo nekaj snega, ki se sicer za zdaj še ni obdržal. A nič zato, zimska sezona se v tem andorskem turističnem kraju začne šele 4. decembra in traja vse do prve polovice aprila. Turizem pa je ena najpomembnejših gospodarskih panog te države, poudarja Mojca Robas, ki tudi sama dela na tem področju. Poleti v Andoro pride veliko kolesarjev, veliko med njimi tudi profesionalnih, in pohodnikov. Pozimi pa je to pravi smučarski raj, kjer na skupno 250 kilometrih lahko s smučkami prideš v skoraj vsako mesto. Tako svoj dan nemalokrat začne tudi Mojca Robas in pravi, da je sanjsko še pred službo delati zavoje s smučmi. Zelo rada ima sneg, zanjo je pojem tišine in miru.
Se pa, kot poudari Mojca, v Andori tako kot drugod bojijo, kakšna bo zaradi pandemije letošnja zimska sezona. Scenarijev, kako se na to pripraviti, je več. »Razmišljajo, da bi 14 dni pred začetkom zimske sezone Andoro zaprli in za ta čas uvedli karanteno, s tem pa zajezili virus. Ob tem so tudi ideje, da bi turiste ob prihodu testirali, enkrat na teden bi testirali tudi vse turistične delavce v državi,« možnosti predstavlja sogovornica.
Dežela hribov in nakupov
O tem, kakšen pomen ima turizem v Pas de la Casi, kjer je zdaj dom Mojce Robas, pove že podatek, da v njem živi 2500 prebivalcev, namestitvenih zmogljivosti pa je za okoli 50.000 ljudi. »Zdaj je mesto mirno, pozimi pa je dinamično,« pripoveduje sogovornica. Veliko je v njem tudi tujih dnevnih turistov, saj je le šest kilometrov oddaljen od francoske meje, ljudi pa v žepno državo poleg visokogorja privabi tudi brezcarinsko nakupovanje. »Tu je resnično veliko prodajaln. V našem kraju je veliko parfumerij, supermarketov … To mesto, pravzaprav celotna država živi od nakupov, saj je mogoče alkohol, tobak in kozmetiko kupiti ceneje,« pojasnjuje Mojca Robas. Alkohol je skoraj cenejši od vode, ki jo kupujejo v plastenkah. Cevi namreč čez poletje niso dovolj pretočne, zato priporočajo, da v tem času vode iz pipe ne pijejo, pozimi, ko naj bi bila pitna, pa med prebivalci navada kupovanja vode ostaja.
Domovi brez nabiralnikov
Sicer pa Andora, ki ima nekaj več kot 77.000 prebivalcev, nima avtocest. Glavna cesta je samo ena, vsega skupaj pa imajo 250 kilometrov cest in tako je mogoče državo med Španijo in Francijo prepotovati v enem dnevu. V deželi nakupov in hribov pa tudi nimajo železnice, letališča, svoje vojske in pošte, slednje jim zagotavljata sosednji državi. »Je pa v Andori sprejem pošte prava znanstvena fantastika. Stanovanja tu nimajo svojega nabiralnika, vso pošto položijo na kup pred vhod bloka. Stanovalci potem išče svojo pošiljko.«
Mojca Robas pripoveduje tudi o nasprotjih andorske družbe. »Po eni strani imajo precej razvito socialno politiko, po drugi strani pa zdravje nima takšne vrednosti, ker je delo glavna vrednota,« posreduje svoja opažanja. V mestih namreč ne vidiš brezdomcev, izven sezone socialne primere država namesti tudi v hotele, kjer plačuje njihovo bivanje, in jim s podpornimi programi sistematično pomaga pri urejanju življenjske situacije. V turistični sezoni pa zanje, kot še pojasnjuje Mojca Robas, najamejo stanovanja. »Tako Andora po eni strani skrbi za prebivalstvo, po drugi strani pa je tu nekaj najbolj normalnega, da ne greš na bolniško, seveda razen zdaj v izrednih razmerah, povezanih s covidom-19. Me je pa negativno presenetilo, ker je splav tu še vedno prepovedan,« še pravi sogovornica.
Sprejmejo te ne glede na to, od kod prihajaš
Za deželo imigracije, saj v njej živi le okoli 50 odstotkov Andorcev, Mojca pravi, da je do priseljencev odprta. »V Sloveniji smo, kar se tega tiče, še vedno zaplankani. Tu ni nacionalizma, sprejmejo te ne glede na to, od kod si.« V Andori poleg lokalnega prebivalstva živi veliko Portugalcev, Špancev, Francozov in Argentincev. Slovenca, ki bi tu živel, še ni srečala. Da razen nje ni nikogar iz Slovenije, so ji potrdili tudi na migracijskem uradu.
Čeprav si Mojca Robas ne predstavlja, da bi v Andori ostala vse življenje, predvsem zaradi domotožja in zato, ker med samimi hribi pogreša drevesa, pa je vesela, da se je odločila vsaj za začasno selitev. »Hvaležna sem za to izkušnjo, saj v novih okoliščinah spoznaš, kaj vse zmoreš. Dobila pa sem tudi veliko novih prijateljev in si razširila obzorje. Sem pa odprta za nove podvige.«
