»Moja želja je bila ostati v Sloveniji in nadaljevati akademsko kariero,« pripoveduje sociologinja Julija Sardelić. A ko so ji ob zaključevanju doktorata leta 2013, kljub odličnim rezultatom in nagradam, rekli, naj se prijavi na zavod za zaposlovanje kot brezposelna oseba, se je začela ozirati po drugih možnostih. »Žal sem ena tistih, ki jim ob začetku akademske kariere ni uspelo dobiti priložnosti v Sloveniji. Prva prijava za službo, ki sem jo oddala v tujini, pa je bila takrat uspešna. Moja prva akademska zaposlitev je bila kot raziskovalka na Univerzi v Edinburgu, ki je trenutno 42. najboljša univerza na svetu (po lestvici ARWU). Žal pa se je, ko človek enkrat odide v tujino, vse težje vrniti v Slovenijo tako zaradi profesionalnih kot zasebnih razlogov,« del realnosti slovenskega bega možganov predstavi sogovornica.
Vendar pa pravi, da je izkušnja tujine dobra, posebno v njenem poklicu. Sama je po Škotskem nekaj časa delala tudi v Firencah ter med drugim bila raziskovalka na Univerzi v Liverpoolu in Univerzi v Leuvnu v Belgiji, kjer je bila podoktorska raziskovalka v programu Marie Skłodowske-Curie, kar velja za eno najprestižnejših podoktorskih pozicij v Evropi.
»Pomembno je imeti različne izkušnje, sicer so naše primerjave med različnimi življenjskimi in delovnim okolji splošne. Tudi v tujini ni vse enostavno, nasprotno, saj se moraš kot tujec še dvakrat bolj dokazovati, da uspeš,« pojasnjuje politična sociologinja, ki zdaj predava na Univerzi v Wellingtonu na Novi Zelandiji. Na podlagi svojih spoznanj pa poudarja, kako so nekateri profesionalni prostori veliko bolj odprti od ostalih. »Slovensko univerzitetno okolje je v veliko primerih še vedno zelo zaprto za kroženje znanja.«
Je pa novozelandska družba precej vključujoča na različnih področij, pravi Julija Sardelić. »Čeprav Nova Zelandija še zdaleč ni raj na zemlji in tudi v njeni preteklosti je bilo veliko kršitev na področju človekovih pravic. Govorimo seveda o državi s kolonialno preteklostjo, v kateri so staroselski prebivalci Maori. A kar je zanimivo v primerjavi z drugimi državami, kjer živijo staroselci, je Nova Zelandija še najbolj pripravljena na odprti dialog in popravljanje zgodovinskih krivic, v veliko večji meri kot ZDA, Avstralija in Kanada,« je jasna Julija Sadelić. Ob tem dodaja, da je v tej otoški državi še veliko drugih področij, ki jih je treba urediti, med temi je zelo visoka stopnja otroške revščine. In ko sociologinja primerja družbene razmere v različnih državah, poudari, kako so določene stvari, ki jih imamo v Sloveniji za samoumevne, drugod precej drugačne. Ob tem omeni pri nas enoletni plačani porodniški dopust, ki je na Novi Zelandiji krajši in manj plačan. Pred kratkim so ga sicer podaljšali na pol leta, vendar z manj kot 50 odstotkov plače. Prav tako ocenjuje, da je v primerjavi z Novo Zelandijo kultura bivanja v Sloveniji večinoma višja, pravi Julija Sardelić in dodaja, da ima v mislih predvsem standard gradnje.
Odločitev, kje se ustaliti
Sicer pa je Nova Zelandija za Julijo Sardelić, kamor se je z možem, Avstralcem judovskega porekla, preselila pred dobrim letom, država, v kateri se vidi dolgoročno. »Potem ko sem se v zadnjih letih veliko selila, sem se želela ustaliti. To mi je manjkalo,« pojasnjuje. In padla je odločitev za Novo Zelandijo, kjer sta oba z možem dobila službo na univerzi, dežela pa jo je prepričala s svojo družbeno klimo, prijazno za življenje. »Kot država gre v pravo smer, kjer je mogoče z demokratičnim dialogom doseči dobre spremembe.« Sicer pa jo, kot še pravi sogovornica, v svojih naravnih razsežnostih Nova Zelandija precej spominja na Slovenijo. »Zelo je zelena. In ko sem leta 2017 prvič prišla sem, se mi je na južnem otoku, kjer so gore, zazdelo, kot da sem se znašla v Triglavskem narodnem parku. Narava je čudovita, kar pa seveda ne pomeni, da se tudi tukaj ne srečujejo z nekaterimi okoljevarstvenimi težavami.«
Za glavno mesto Wellington, v katerem živi pol milijona prebivalcev, pravi, da je prelepo in da v njem vlada prijetno vzdušje. Veliko je kulturnih dogodkov, v njegovi okolici pa se razprostira krasna narava, nemalo je v bližini tudi lokacij, kjer so snemali film Gospodar prstanov. »Filmi so bili resnični hit in menim, da tudi najboljša reklama za novozelandski turizem, saj so ga snemali po celi državi. Veliko okoli Wellingtona, na južnem delu otoka in v različnih mestih, med njimi ob jezeru v mestu Wanaka, kjer resnično vstopiš v drugo dimenzijo. Pogled na jezero – v katerem se na poseben način blešči sonce – z gorami v ozadju je prav nadnaraven,« opisuje Julija Sardelić. Zato pravi, da je Wanaka eden nujnih postankov ob obisku Nove Zelandije.
Ko sociologinja pripoveduje o navadah v Novi Zelandiji in poudari, kako so te zaradi priseljenske družbe na otoku zelo različne. Ob tem se spomni na slovensko prakso preobuvanja v copate, kar »tu na domovih ne počnejo, čeprav je res, da se ljudje ob obiskih prilagodijo navadam gostiteljev«. V izrazito mednarodnem okolju Nove Zelandije se tako prepletajo različni družbeno-kulturni svetovi in s tem tudi povezane prakse vsakdanjika ter običaji. Zanimiva in raznovrstna v tem pogledu je tudi kulinarika. »Vsak priseljenec je prinesel svojo hrano, zato soobstaja zelo veliko različnih kuhinj. V Wellingtonu je po mojem mnenju najboljša kuhinja tista iz jugovzhodne Azije, predvsem tajska in vietnamska. Tega je tu resnično veliko, potem so tu še pacifiške kulture s svojo kulinariko,« predstavlja Julija Sardelić.
Z mednarodno skupnostjo se na Novi Zelandiji hitro povežeš, med najbližjimi prijatelji ima tudi sodržavljana iz Slovenije, medtem ko več časa traja, da odnose ustvariš z domačini. »A ko jih, lahko nastanejo izjemno lepa prijateljstva. In lahko rečem, da je novozelandska družba, kar se tega tiče, precej odprta in topla,« Julija Sardelić posreduje svoje izkušnje iz dežele, za katero pravijo, da živi v prihodnosti, saj je to prva država na svetu, kjer se začne nov dan.
