Krstna uprizoritev besedila v Mali drami omenjene problemske nastavke, skupaj z nekakšnim povzetkom celotne vsebine predstave, razločno razgrne že v uvodu, pravzaprav še pred samim začetkom – z nekakšnimi filmskimi mednapisi, v katerih najprej povzame nacistični obračun z »izrojeno« moderno umetnostjo ob koncu 30. let preteklega stoletja, nato pa začrta še fiktivno zgodbo o tem, kako se v letih zatona tretjega rajha dogaja tista resnično izrojena »umetnost«. Znanstvenik Karlstein (Bojan Emeršič), neuspešni umetnik in mladostni kolega samega Hitlerja (Gregor Baković), poskuša v podzemnem laboratoriju iz kosov človeških teles sestaviti mogočno arijsko »umetnino«, dve silni (nad)človeški kreaturi, ki bi zaplodili »novo raso« ter preobrnili potek vojne. Zoprno pa je, da primerno čistokrvnega »materiala« za njegov podvig v Berlinu že zmanjkuje – in nato skozi nekaj manj kot dve uri, kolikor traja uprizoritev, spremljamo neizogibni propad tega grotesknega eksperimenta.
Seveda ni težko razbrati, da persiflaža mentalnih koordinat nacističnega režima meri predvsem na avtoritarne populizme sedanjega časa, vendar je iztržek v tem pogledu presenetljivo mlačen: vzporednice namreč ne sežejo dlje od vnaprejšnje pomenske mreže, ki jo vzpostavlja historični kontekst, v katerega je postavljeno dogajanje. Sicer spretno spisano besedilo ostaja pretežno na ravni stereotipov, tako v sami tematiki kot v oblikovanju oseb (»nori« znanstvenik, lahkoživka, zarobljeni silak, gejevski pribočnik); četudi je določena mera žanrske »shematičnosti« v nekem smislu razumljiva ter zato od likov niti ni pričakovati posebne »psihološke« globine, se navsezadnje zazdi, da njihova sploščenost in odsotnost vsakršnega razvojnega loka nastopajočim ponujata le malo uporabnih izhodišč za preseganje oguljenih klišejev, prav tako jim kaj dosti opore ne daje nejasna usmeritev same postavitve. Ta je tako kot predloga posejana z raznovrstnimi motivnimi ter estetskimi referencami (te odzvanjajo tudi v izčiščeni scenografiji Janje Korun in pa stiliziranih kostumih Bjanke Adžić Ursulov), a se možnost njihove izostritve izgublja v nenehnem prehajanju med temačnim, občasno znižanim humorjem in intelektualističnimi debatami, skozi raznotere izrazne lege, od burlesknih drobcev do resnobnih pasaž, pri tem pa ostaja komedijski potencial (tako igre kakor samih igralcev) v dobršni meri neizkoriščen; kot da bi predstava ves čas držala eno nogo na zavori, ker ji gre vendarle za neko tehtno poanto.
Tako se recimo Jurij Zrnec kot primitivni častnik igralsko zares razmahne le na nekaj mestih, zlasti v trenutkih bolj skrajnih čustvenih stanj, medtem ko Bojan Emeršič, Gregor Baković in Barbara Cerar (v dveh epizodnih vlogah) kljub zavzeti potopitvi v svoje like le redko premagajo njihove omejitve; po večplastnosti tu izstopa Marcelo v interpretaciji Saše Tabakovića, ki tudi v dvoumnosti kretnje in mimike odraža tragični položaj neke žrtve.
