Umetna inteligenca ni neko posamično odkritje in ni omejena zgolj na tehnološko področje, to je novi način delovanja družbe in posameznika. Razvoj družbe je danes tako hiter, da ljudje nimajo več časa absorbirati spremembe in ta razvoj se še pospešuje. Temu botruje umetna inteligenca. Znova se je izkazalo, da je nekaj, kar je narejeno za našo dobrobit, lahko tudi zlorabljeno. Čeprav je zloraba stara kot človeštvo, se prvič v zgodovini dogaja, da se znotraj družbe in držav sistematično manipulira z vsakim posameznikom posebej.
Se da zoperstaviti manipulacijam skozi glasbo? Se še čutite upornika kot nekoč, ko ste bili del zasedb Laibach, Borghesia…Bes je naslov ene od skladb na albumu in ta bes delim z vsemi ljudmi, ki jim trenutno družbeno stanje ni vredno človeka. Kako se zoperstaviti sistemu, ki je gluh za znanost, dejstva, zdrav razum in služi pohlepu in sovraštvu? Kako se zoperstaviti diktaturi, ki ignorira pravni sistem, dialog in dobrobit človeka, kako se upreti fašizmu? Ne samo da zakonodaja ni zmožna preprečevati fašističnih pojavov v družbi, temveč jih tudi sama posredno podpihuje in podpira. V družbi neprestano slišim kričanje in nemoč, gnus, hreščavost. Umetnost ne deluje v vakuumu, temveč je nerazdružljivo navezana na družbeno dogajanje, tako da upam, da bo z bolj humanim pristopom do skupnosti vzpostavila javno mnenje, ki bo spodbudilo spremembe, družbeni sistem, ki bo bolj človeški.
Kako pa gledate na gledališče? Kako se vključite z glasbo?Teater je zelo neposredna umetnost, je vnetljiv, hkrati pa mu besedilo oblikuje racionalni in družbeni kontekst. Nazadnje sem napisal glasbo za predstavo In the Belly of the Beast, premiera bi morala biti maja, a je odpadla zaradi korone. Govorila je ravno o tej naši distopični družbi. Kontekst je tisti, ki lahko da glasbi politični naboj in tako je tudi v tej predstavi.
Že pred algoritmi, ki danes diktirajo všečke in zaslužke tudi v glasbeni industriji, ste ubrali svoj kanon. Je bilo kdaj težko?Te težave raje razumem kot prednosti. Kaj je lahko bolje kot to, da delaš in ustvarjaš po lastni volji? To je pravzaprav edina možna izbira, če umetnik hoče biti to, kar je, to, kar hoče. Algoritmi so v glasbeni industriji popolnoma v službi profita in števila klikov na internetu, neusmiljeno uravnavajo kriterije uspešnosti in človek je postal suženj teh kriterijev. Hitrost in intenziteta se stopnjujeta, na primer, izhodiščna hitrost plesne glasbe je hitrejša kot pred časom, v medijih, poročilih, tudi filmih se vsebina hrani s senzacionalizmom, pri računalniških igricah so poudarki tako maksimirani, da delujejo že hipnotično, zasvajajoče. In vse to postane sestavni del vsakdanjega življenja, stroj je neprestano vključen.
Glasbi se v zadnjem času vendarle skuša vrniti patina, recimo z vinilkami. Vi recimo vztrajate pri klasičnem cedeju, čeprav nimamo več naprav, na katerih bi jih lahko poslušali.Vinilke razumem bolj kot eno od tržnih niš. Zanimivo je to, da se za naraven, prostorski zvok, ki ga te nudijo, niso zavzeli klasični glasbeniki, temveč pripadniki najbolj sintetičnih žanrov, kot je hiphop ali elektro. Cede pa včasih čisto prav pride. Včasih ga lahko daš nekomu iz roke v roko, včasih ga lahko komu pošlješ.
Koliko so računalniški programi za ustvarjanje glasbe napredovali v zadnjih letih? Je v tem smislu napredoval tudi vaš virtualni orkester?Običajno se jemlje za kriterij virtualnega orkestra njegova zmožnost približati se živemu orkestru. Pri tem nastopi ista težava kot pri umetni inteligenci – čim hočeš z računalnikom simulirati realno življenje, naletiš na omejitve. Iz vsake možnosti se ves čas razvijajo nove in nove kombinacije, tako da se možnosti rekordno hitro pomnožijo v pravo kombinatorno eksplozijo, ki ji noben računalnik ni zmožen slediti. A ravno napake so lahko tiste, ki ustvarjajo življenje – če ne bi bilo tako, bi računalnik že zdavnaj obvladal človekovo inteligenco. Tako pa se uči na človekovih vrednotah, ki se velikokrat zdijo nelogične in nesmiselne in videti je, da je to zelo težko, saj jih umetna inteligenca šteje za napako. Kako pa naj razume pojme, ki jih niti človek sam ne zmore nedvoumno definirati, pojme, kot so pravica, empatija, človečnost, ljubezen, humor, svoboda?
Je v računalniku tudi kaj duše?Danes je duše v računalniku približno toliko kot v ščurku, vendar se bo ta vse bolj in bolj približeval človeku, saj so navsezadnje njegovi osnovni procesi enaki kot tisti v možganih. Ko se bo to zgodilo, bo ta človeku prijazna inteligenca s svojimi superiornimi zmožnostmi lahko upravljala družbeni razvoj na bolj konstruktiven način. Človeku to ni uspelo in v zgodovini kri teče v potokih, trpljenje in nepravičnost pa sta del vsakdana. Ravno zato se zdi ta človeška superinteligenca bolj kompetentna kot sam človek, da ugotovi, kateri družbeni sistem je zanj najboljši, kdaj sistem služi človeku in ne obratno.
