Na več območjih enajstmilijonskega Azerbajdžana in trimilijonske Armenije so včeraj izvedli mobilizacijo, potem ko so se nadaljevali v nedeljo začeti srditi spopadi med vojskama obeh držav na separatističnem območju Gorskega Karabaha. Ta je del Azerbajdžana, a tamkajšnja armenska večina tega ne priznava in ima praktično samovlado oziroma je pod nadzorom Armenije. Spopadi bi se lahko razširili na mednarodno priznane meje obeh držav, ki sta nastali iz sovjetskih republik.
Oblasti samooklicane republike Gorski Karabah, kjer na 4400 kvadratnih kilometrih živi 150.000 Armencev, so včeraj proti večeru sporočile, da je padlo 59 armenskih vojakov ter pet azerbajdžanskih, umrla sta tudi dva armenska civilista. Njihove sile pa naj bi ponovno zavzele položaje, ki so jih v nedeljo izgubile. Vendar azerbajdžanska vojska, ki uporablja tudi rakete, topništvo in letala, trdi, da je včeraj še povečala osvojeno ozemlje v Karabahu. Ni pa (še) posredovala podatkov o svojih izgubah. V Erevanu sicer trdijo, da je bilo v prvih 24 urah spopadov ubitih 200 azerbajdžanskih vojakov ter uničenih 36 azerbajdžanskih tankov in štirje helikopterji. V Bakuju ob posnetkih uničenih oklepnih vozil trdijo, da je na nasprotnikovi strani umrlo 550 vojakov.
Azerbajdžan se je oborožil
Spopadi v Karabahu so najhujši od štiridnevne aprilske vojne leta 2016, ko je na obeh straneh umrlo več kot sto ljudi. V letih 1988–1994 pa je v tamkajšnji vojni umrlo kar 30.000 ljudi. Sledilo je krhko premirje, med katerim se občasni spopadi v Karabahu nadaljujejo, ne pa toliko spopadi na azerbajdžansko-armenski meji, do katerih je sicer letos prišlo na severu v regiji Tavuš. Mrtvih je bilo več deset ljudi.
Vsekakor se je v zadnjih letih Azerbajdžan, ki je veliko bogatejši z nafto in zemeljskim plinom kot revna Armenija, zelo dobro oborožil. Zdi se, da so hoteli v Bakuju z ofenzivo, ki je sledila več tednom hujskaških nastopov na obeh straneh, izkoristiti premoč v orožju, da bi ponovno pridobili nadzor v Gorskem Karabahu. V Bakuju sicer pravijo, da gre le za »protiofenzivo« kot odgovor na armenske topovske napade.
Odločilna vloga Moskve in Ankare
Rusija se ponuja kot logični posrednik za pogajanja o premirju, saj je v dobrih odnosih tako z Armenijo kot Azerbajdžanom. Obe državi sta tudi članici Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti, ki jo obvladujejo iz Kremlja. Tiskovni predstavnik Kremlja Dmitrij Peskov je dejal, da je treba takoj ustaviti spopade. Vendar je Rusija bolj naklonjena Armeniji, ne nazadnje so Armenci tudi kot kristjani bližje Rusom.
A če poskušajo v Moskvi ustaviti spopade, v Ankari hujskajo Azerbajdžance, ki so turško in islamizirano ljudstvo (večinoma šiiti), proti Armencem, ki ne morejo pozabiti genocida med prvo svetovno vojno. V Erevanu in Karabahu obtožujejo Ankaro, da z vojsko pomaga Bakuju. »Tu imamo turške helikopterje, lovce F-16 in plačance iz različnih držav,« je v nedeljo zvečer izjavil predsednik samooklicane republike Gorski Karabah. Armenski veleposlanik v Moskvi je obtožil Turčijo, da je iz severne Sirije v Gorski Karabah poslala 4000 pripadnikov oboroženih milic. Turčija je obtožbe zanikala, je pa predsednik Recep Tayyip Erdogan izjavil: »V regijo se bo vrnil mir, če bo Armenija takoj zapustila azerbajdžansko ozemlje.«
Zdi se torej, da je kot v Libiji in Siriji rešitev konflikta odvisna od pogajanj med Moskvo in Ankaro, ki že nekaj let kljub nasprotnim interesom sodelujeta pri delitvi interesnih sfer.
