Ko imaš najboljša kolesarja s svetovne lestvice in hkrati tudi prvega in drugega z minule dirke po Franciji, so apetiti upravičeno visoki. Zato ne čudi, da je slovenska javnost pričakovala, da bosta Tadej Pogačar in Primož Roglič tudi na cestni dirki svetovnega prvenstva v ospredju. Kaj v ospredju, v boju za kolajne. A stroka, ki se zaveda nepredvidljivosti enodnevne cestne dirke, sploh takšne s kar 258 kilometri, je bila bolj previdna. Z razlogom. Končalo se je s šestim mestom Rogliča. Glede na videno vsaj majhno razočaranje. Zakaj?
Da bi lahko imeli Slovenca drugič na zmagovalni stopnički (Andrej Hauptman je bil 14. oktobra 2001 v ciljnem sprintu v Lizboni tretji), tokrat celo na najvišji, se je začelo kazati 42 kilometrov do cilja, ko je na vzponu na Cima Galisterna napadel Pogačar in si pred glavnino nabral 25 sekund prednosti. Pod vtisom njegove zmage lani na etapi Vuelte, ko je na podoben način pokoril konkurenco, smo že začeli razmišljati, da bomo tokrat v Imoli poslušali Zdravljico. Toda Slovenec tokrat ni imel tako močnih nog in 21 kilometrov pred ciljem so ga ujeli, tudi s pomočjo Belgijcev in Italijanov, ki so močno pritisnili na pedale. Nato je popustil in na koncu zasedel 33. mesto (+3:44). »Z uvrstitvijo se ne obremenjujem. Imel sem težave s krmilom, zato sem menjal kolo. Za napad sem se odločil, da bi naredil dirko še težjo. Dal sem vse od sebe. Napad smo načrtovali med samo dirko. Iztržiti sem poskušal največ, a ni mi uspelo. Počutil sem se sicer dobro, a ne dovolj za zmago,« so bile besede 22-letnega kolesarja iz Komende.
Tadej Pogačar je naredil selekcijo
Dejansko je naredil selekcijo, saj je v igri ostalo le še kakšnih 35 kolesarjev. 12 kilometrov do cilja pa ponoven napad, in sicer je na vrhu Galisterne močno pospešil Julian Alaphilippe. Sledila mu je le še peterica, v kateri je bil tudi Roglič. Čeprav so vsi pričakovali, da se bodo zapodili v lov na Francoza, je ta ves čas ohranjal prednost 10 do 15 sekund. Kmalu je postalo jasno, da bo po 23 letih Francoz znova svetovni prvak (Laurent Brochard je mavrično majico osvojil leta 1997 v San Sebastianu v Španiji). »Zahvala moštvu, ki je opravilo super delo. To so bile vedno moje sanje. Že nekajkrat sem jim bil blizu, a mi mavrične majice nikoli ni uspelo obleči. Za mano je sanjski dan,« je dejal specialist za enodnevne dirke, ki je med poslušanjem marseljeze točil solze. Ker je bil v sprintu peterice tudi Belgijec Wout van Aert (Rogličev moštveni kolega v nizozemski ekipi Jumbo-Visma), sicer odličen tudi v sprintu, je bilo drugo mesto oddano, v boju za tretje pa je Švicar Marc Hirschi le za nekaj centimetrov prehitel Poljaka Michala Kwiatkowskega. Tridesetletni Kisovčan za kolajno v sprintu ni imel možnosti, kljub temu pa je dosegel četrto najboljšo slovensko uvrstitev na svetovnih prvenstvih. »Zadnji krog je bil težek. Zelo sem zadovoljen s taktiko in vsemi fanti. Žal mi je malo zmanjkalo za kolajno, Julian je zasluženo zmagal. Smo pa trpeli, v klanec je bil premočan. Zelo sem utrujen, nimam energije za pravo veselje, je pa šesto mesto spodbudno, saj nihče izmed nas ni specialist za enodnevne dirke. Dal sem svoj maksimum,« so bile besede prvega kolesarja s svetovne lestvice. Odlično je kolesaril tudi Jan Polanc, ki je 15 kilometrov pred ciljem za kratek čas prevzel vodstvo in bil na koncu 27. (+2:03), Luka Pibernik, Jan Tratnik, Domen Novak, Jani Brajkovič in Luka Mezgec pa so odstopili. Dirko je sicer končalo le 38 kolesarjev od 177, ki so jo začeli.
Slovenka še nikoli tako visoko
Med ženskami dileme, katera je najboljša na svetu, tokrat ni bilo. Potem ko je v četrtek postala svetovna prvakinja v kronometru, je Nizozemka Anna van der Breggen svetovno konkurenco pokorila tudi na cestni dirki. »Bilo je naporno, predvsem drugi vzpon je bil zahteven in selektiven. Vedela sem, da bo odločitev o zmagi padla ravno na tem delu, zato sem se za napad odločila v predzadnjem krogu, saj sem pričakovala, da bodo druge tekmovalke že precej utrujene,« se je smejalo 30-letni aktualni olimpijski prvakinji iz Ria de Janeira. Slovenke so tokrat pustile močan pečat, saj sta med najboljšimi do konca zdržali Eugenia Bujak in Urša Pintar, ki sta na koncu zasedli 14. in 17. mesto. »To je bilo zame najtežje svetovno prvenstvo doslej, zato sem toliko bolj zadovoljna z uvrstitvijo. Vedela sem, da moram prej napasti, sicer bom izgubila priključek z najboljšimi. Uspelo mi je in zadovoljna zapuščam Imolo,« je dejala Eugenia Bujak, ki je dosegla najvišjo uvrstitev slovenskih kolesark na cestnih dirkah svetovnega prvenstva.
