Novo pesniško zbirko Petra SemoličaRobovi tematsko in formalno odpirata in zaokrožata pesmi, umeščeni na arheološko bogato območje Ljubljanskega barja, v Črno vas, kjer se pesnik – potohodec znajde pred znamenito Plečnikovo cerkvijo. Zdi se, da vsi našteti kraji v enem samem zamahu zaobjamejo bistvene točke enovitega Semoličevega pesniškega kozmosa, ki ga nakazujejo tudi formalno dosledno izpeljane štirikitične štirivrstičnice, pogosto zaključene z dvovrstičnim verzom kot poantiranim končnim spoznanjem. Pesnik skozi geografske, zgodovinske, arheološke in duhovnokulturne plasti preigrava vprašanje o smislu človekovega obstoja, bivanja in minevanja, kajti »včasih je selitev še bolj zagonetna kot smrt«. Ključna je metafora hoje in prehajanja med zgodovinami in svetovi, med naravo in družbo, med (arheološkimi) plastmi in (časovnimi) pasovi, ki človeka ločujejo od narave in ga spreminjajo v njenega sovražnika.
Pesnikov pogled na človeštvo v danem trenutku je pesimističen, celo nekoliko moralističen in pedagoški – beremo o Evropi, ki tone; o življenju, ki je boj in v kater...
Če bi trem daljšim besedilom, eksperimentalnim zgodbam nemškega pisatelja Arna Schmidta (1914–1979), iskali skupni imenovalec, bi bilo to premikanje....