Si predstavljate, da bi se po službi odpravili do bližnje mestne reke, tam srečali prijatelje, pospravili oblačila, denarnico in telefon v nepremočljiv plastični nahrbtnik in se prepustili rečnemu toku, ki bi vas namesto avtobusa ali kolesa pripeljal do naslednjega rečnega okljuka? Tam bi, naposled osveženi in posušeni, nadaljevali svojo pot na tržnico, k zobozdravniku, domov… Švicarji, pionirji razvoja kopalne kulture, v rekah mestnih središč to počnejo že vsaj nekaj let.
Demokratizacija tveganja
Mesta, kot so Basel, Ženeva, Zürich in Bern, so v zadnjih desetletjih svoje reke tako očistila, da bi bile nekatere od njih skoraj lahko primerne za pitje, potrjuje eden od kustosov razstave Mesto plavaAndreas Ruby, direktor Švicarskega arhitekturnega muzeja SA M. »Sicer je tudi razmeroma čiste reke, ki so v Švici še blizu izvira, v preteklosti ključno zaznamovala industrializacija. A ko se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja večina težke industrije selila iz države, so mesta razumela, da morajo reke dobiti novo funkcijo,« pojasnjuje. Če so prej služile za odplako in za rečni promet, je zdaj mogoče le še slednje, pa še to v sobivanju s plavalci.
Švicarji se namreč z vprašanjem osebne varnosti soočajo tako, da reševalcev iz vode ne poznajo. »Taka tradicija demokratizacije tveganja je vsaj v Evropi precej redka, izhaja pa najbrž iz naše preteklosti. Švicarji so včasih živeli v ruralnih gorskih skupnostih, da bi se soočali z nevarnostjo gora, pa so ustanovili planinska društva, ki so ves čas opozarjala, da varnost tam nikoli ne more biti stoodstotna. Ljudje razumejo, da podobno velja za plavanje v mestnih rekah,« pravi. Če sto let stara poročila pričajo o 400 smrtih v vodi na leto, kar je bilo pri 4 milijonih prebivalcev alarmantno, je danes številka žrtev desetkrat manjša. »Rešitev ni poiskala država, poiskale so jo civilne iniciative. Med drugim društvo prostovoljnih reševalcev, ki ne stojijo na rečnih bregovih, temveč si prizadevajo za opremljanje obrežij z zemljevidi o varnih dostopih in za ozaveščanje ljudi o obnašanju v vodi. Predvsem zaradi njih oblast ni prepovedala plavanja v rekah,« poudarja Ruby.
Inkluzivnost nabrežja
Razstava se tako ne ustavi le pri zgodovinskem in sodobnem razvoju urbane kopalne kulture na Renu, Aareju, Limmatu in Roni, temveč prikazuje – tudi s pomočjo filmske instalacije režiserja Jürga Eglija –, kako plavanje v reki ljudem omogoča, da dejavno zavzamejo urbani prostor. »Rečna obrežja so polna stopnic in klopi, lahko si prirediš piknik, kupiš hrano in tam preživiš tri, štiri ure, igraš namizni tenis. Tja hodijo ljudje vseh generacij, sploh mladi, ki si težko privoščijo hrano v dragih švicarskih restavracijah, s kopalkami se razredne razlike precej zabrišejo, slišati je mogoče vse možne jezike…« opozarja na inkluzivnost takega prostora.
Ren teče tudi skozi Köln, a infrastruktura rečnega obrežja tam dostopa do reke ne omogoča, mesto pa velikega dela javnega prostora tako sploh ne izkorišča. »Rečna obrežja so za gradbenike zelo privlačna naložba, a če mesto tam ustvari javni prostor in ga tako zavaruje pred novogradnjami, naredi za svoje prebivalce mnogo več. Na bregovih Rena na vroč poletni dan naštejemo tudi po 6000 ljudi, brez dvoma je to torej najpomembnejši javni prostor Basla.«
Copacabana v Ljubljani?
Švicarskemu zgledu poskušajo slediti tudi drugod po svetu, a se pri tem srečujejo z urbanističnimi, ekološkimi in zakonskimi preprekami. Kot vidimo na razstavi, skušajo Berlinčani reko Spree v območju Mitte oživiti z ekološko filtrirno cono, na pariški Seni načrtujejo potujoče ploščadi, sestavljene iz recikliranih plastičnih odpadkov, ki lahko s pomočjo rastlin postanejo naravni vodni filter in delovno mesto za reševalca iz vode. V Bruslju se dejstva, da nimajo niti enega kopališča na prostem, lotevajo z nemalokrat ironičnimi akcijami v javnem prostoru, reka Charles v Bostonu je dovolj čista za plavanje, a še iščejo rešitve za zaščito plavalcev pred rečnim prometom.
S predlogom o Fužinski Copacabani se na razstavi prestavlja tudi mladi arhitekt Valentin Tribušon Ovsenik, ki opozarja, da razen v primeru središča mesta Ljubljanica za mesto praktično ne obstaja. »V večini slovenskih mest so se ljudje pred modernizacijo in onesnaženjem seveda kopali, zdaj pa se k temu vračamo,« dodaja tudi direktor MAO Matevž Čelik. »Menda je denimo Ljubljanica nekaj tednov na leto že dovolj čista za kopanje, a njeno očiščenje ni odvisno le od ljubljanske, ampak tudi od okoliških občin. Gre za dolgotrajne projekte, saj je treba očistiti celotne rečne sisteme, velik problem predstavlja tudi regulativa kmetijskih površin, saj veliko onesnaženja prek podtalnice potem pronica v reke,« še sklene z nekaj slovenskega konteksta.
