Nevenka Koprivšek: Običajno imamo februarja narejenega že osemdeset odstotkov programa, sploh kar zadeva dogovore za večje predstave. Nekaj prostora res namenoma pustimo odprtega, toda vsebinska podoba festivala je začrtana. Enako je bilo letos, zato je izbruh epidemije za nas pomenil pravi šok; zaradi karantene, zapiranja mej, odpovedovanja potovanj in drugih omejitev se je kmalu izkazalo, da programa, kot je bil zamišljen, nikakor ne bo mogoče izpeljati. Tako so nam načrti skoraj v celoti padli v vodo.
Mojca Jug: Začeli smo razmišljati, kako naprej. Preigravali smo različne scenarije, z umetniki smo se pogovarjali o njihovih načrtih in možnostih, pri čemer pa so se epidemiološke razmere ves čas spreminjale. Toda niti za trenutek nismo pomislili, da bi festival odpovedali, celo takrat ne, ko so se odpovedi sorodnih prireditev po Evropi kar vrstile, čeprav niti sami nismo vedeli, s kom in kako ga bomo izpeljali. Bili smo odločeni, da Mladi levi bodo, edina izjema bi bila ta, če bi bilo festival mogoče izvesti le prek spleta. V tem primeru bi se letošnji izdaji odrekli.
Nevenka Koprivšek: Bistvo gledališča je vendarle neposreden stik, telesni in miselni, to, da smo skupaj – ne pa vsak pred svojim računalniškim zaslonom.
Vendar je prav ta bližnji stik postal problem – kako se mu torej izogniti in ga hkrati ohraniti?Nevenka Koprivšek: Epidemija ni spremenila le vsakdanjosti, kot smo je bili navajeni, temveč tudi način našega dela. Če sva prej izbor pripravljali midve, se je zdaj v oblikovanje programa dejavno vključila vsa ekipa Bunkerja; skupaj smo razmišljali, kako v teh negotovih razmerah sploh nadaljevati priprave na festival. Jasno je bilo, da moramo iskati produkcijo, ki je bolj prilagodljiva in jo bo mogoče izpeljati tudi v spremenjenih ali nepredvidenih okoliščinah – denimo na prostem ali pa na prizoriščih, ki so bolj pretočna in ne nujno gledališka. Osredotočile smo se na predstave manjših formatov, torej bolj intimnega tipa, z manj nastopajočimi ali za manjše število gledalcev; tudi take, kjer sodelujejo člani iste družine…
Mojca Jug: Velikim zasedbam smo se poskušale izogniti, saj je tveganje preveliko – dovolj je, da se eden od sodelujočih prehladi, pa lahko vsi pristanejo v karanteni in z gostovanjem ne bo nič. Pozorne smo bile tudi na predstave, ki temeljijo na participaciji, ali tiste, ki jih je mogoče prenesti drugam brez navzočnosti umetnikov – kjer torej lahko potuje zgolj ideja predstave, ne pa nujno tudi izvajalci, saj se jih ob pomoči režiserja na novo pripravi z lokalnimi ustvarjalci.
Nevenka Koprivšek: Takšnih projektov je sicer v zadnjih letih precej, tudi zato, ker vse več umetnikov ne želi več pretirano potovati ter s tem prispevati k onesnaževanju okolja.
Če prav razumem, ste se morali torej večini sprva načrtovanih dogodkov odpovedati?Mojca Jug: Nekaj predstav iz prvotnega programa smo sicer lahko obdržali, na primer Davisa Freemana, saj gre za solo nastop. Velika večina programa pa se je zamenjala.
Nevenka Koprivšek: In to ne le enkrat! Dolgo smo se, na primer, nagibali k temu, da bi imeli poudarek na predstavah iz balkanskih držav, saj smo videli nekaj zares dobrih, pa tudi epidemiološka slika regije je bila razmeroma ugodna. Še pred dobrim tednom smo tako načrtovali predstavo iz Makedonije, pa uvodni koncert srbske skupine, potem pa so se vmes razmere spet zaostrile. Pravzaprav se program ves čas spreminja in dokončno bo znan šele, ko bo festivala konec. (Smeh.)
Mojca Jug: Nekatere stvari so se nam razpletle tudi v prid. Recimo švicarski režiser Boris Nikitin, ki smo si ga zelo želeli povabiti, je avgusta najprej načrtoval gostovanje v ZDA, ki pa zdaj ni mogoče – in ima naenkrat čas, da pride v Ljubljano.
Nevenka Koprivšek: Februarja se je zdelo, da se bo vsebinska podoba festivala izrisala okrog vprašanj o tem, kaj je družbeno sprejemljivo, kaj je normalno… Gostili naj bi na primer znani avstralski Back to Back Theatre, v katerem delujejo osebe s posebnimi potrebami, za katerega gostovanje smo si že dlje časa prizadevali; imeli smo še nekaj podobnih dogovorov, ki so nato odpadli. Nekaterim se je bilo težko odreči, saj se nam je zdelo, da res odlično ujamejo duh časa...
Toda po drugi strani se je tudi duh časa naenkrat zelo spremenil.Nevenka Koprivšek: Res je, na festivalu smo se vsa leta ukvarjali z vprašanjem potrebe po spremembah, o naši pripravljenosti nanje, naj gre za odnos do okolja ali pa vzpostavljanje pravičnejše družbe; umetnost ima o teh temah marsikaj povedati, ponudi lahko tudi določene rešitve. Takšne realnosti, kot jo živimo zdaj, pa si nismo niti predstavljali niti želeli. Je pa epidemija pokazala, da je vendarle mogoče zaustaviti mehanizem nenehne proizvodnje, potrošnje in izčrpavanja, da se torej življenje lahko upočasni, če je to zares nujno, in da so spremembe še vedno mogoče.
Mojca Jug: Videti je sicer, da se stvari postopoma vračajo v prejšnje stanje, tudi med to krizo so najbogatejši še bolj obogateli, znova na račun stiske drugih, neenakost se je še poglobila…
Nevenka Koprivšek: Kar pa pomeni le to, da je treba biti še ambicioznejši. Je pa obenem kriza ljudi tudi povezala, pojavile so se nove oblike medsebojne pomoči, akcije in solidarnosti.
Zanimiva novost letošnjega programa so projekti, h katerim ste povabili domače ustvarjalce.Nevenka Koprivšek: Med karanteno smo veliko razmišljale o umetnikih, ki zaradi razmer niso mogli delati, niti niso vedeli, kako dolgo bo vse to trajalo. Ohranjanje umetniške kondicije pa je bistveno, tako kot ohranjanje kritičnega pogleda na svet ali kondicije gledanja. Tudi zato smo Elektrarno znova odprli takoj, ko je bilo mogoče, tako za vaje kot za dogodke.
Mojca Jug: Zavedale smo se, da so se številni ustvarjalci, sploh tisti, ki niso vpeti v institucije, čez noč znašli v praznini in ostali tudi brez večine projektov, predvidenih do konca leta. Zato smo se odločili, da jim ponudimo delo: nekaj smo jih povabili, naj napišejo koncept za projekt, ki bi ga želeli narediti. Pri tem jim nismo dale kakih posebnih pogojev, saj jim niti nismo mogle obljubiti, da bomo projekt tudi producirali – smo jim pa za razvoj te ideje zagotovili honorar. V prvi vrsti smo namreč želeli podpreti sceno, ne le pri preživetju, temveč tudi pri produkciji novega.
Nevenka Koprivšek: Pravzaprav nismo hotele imeti pretiranih pričakovanj, ko pa smo dobile te osnutke, smo bile prijetno presenečene. In vsaj polovica teh projektov bo uresničena, nekateri pri nas, nekateri pri kakšnih drugih producentih; dve predstavi, ki sta ju zasnovala Jaka Andrej Vojevec oziroma Mirjana Medojević, bo mogoče videti že na festivalu.
Ste razmišljali tudi o odzivu gledalcev v novih razmerah?Nevenka Koprivšek: Seveda! Sprva nas je najbolj skrbelo, ali bodo gledalci sploh hoteli dve uri sedeti v zaprtem prostoru z masko na obrazu. In tudi zato smo iskali projekte, ki bi jih bilo mogoče odigrati zunaj dvorane.
Mojca Jug: Čeprav so po naših izkušnjah obiskovalci zares lačni dogodkov – vidimo, kako veliko je občinstva na Odprtem odru na Muzejski ploščadi na Metelkovi, tudi na festivalih Klovnbuf in Sindikat odklonskih entitet preprosto nismo mogli najti prostora za vse, ki so želeli priti v Elektrarno, če smo še hoteli upoštevati predpise.
Toda Mladi levi so znani po izraziti družabni razsežnosti. Ta bo verjetno utrpela posledice?Mojca Jug: Predvsem ne bo dogodkov, ki bi se jih udeležila večja množica ljudi, dogajanje bo nekako bolj razpršeno; predstav bo veliko, toda za manjše število obiskovalcev.
Nevenka Koprivšek: Zabavi ob odprtju festivala smo se sicer res odpovedali, kar pa ne pomeni, da smo izgubili veselje do druženja, le da bomo to počeli nekoliko drugače in v manjših skupinah. Vsekakor pa nam ta zapleteni čas ne bo vzel veselja do umetnosti.
