Značilno je, da prav Janša, ki je bil radikalni komunist v obdobju, ko je to pomenilo imeti veliko oblast nad drugimi, zdaj demonizira vse, ki se z njim ne strinjamo, kot komunistične zločince.
Ne more biti nobenega dvoma, da je Jugoslovanska »ljudska« armada prisegala na program Zveze komunistov Jugoslavije, vendar je s pripisovanjem genocida v Srebrenici komunistični doktrini Janša osvobodil odgovornosti resnične krivce tega krvoprelitja – klavske enote generala Mladića in političnega vodje Radovana Karadžića, opite z velikosrbskimi idejami Slobodana Miloševića. Jugoslovanska »ljudska« armada, ki je bila eden izmed glavnih povzročiteljev vojn v nekdanji zvezni državi, je bila zastarela, retardirana ideološka strukturga, ki je izgubila občutek za realnost. Ustavno določeno obrambo nekdanje skupne države pred zunanjo nevarnostjo je razumela kot pravico do napada na svoje lastne državljane. Med k sreči kratko in neuspešno agresijo na Slovenijo je bila JLA še zmeraj sestavljena iz častnikov in vojakov različnih narodnosti, a je zelo hitro, že poleti 1991, v času napada na Hrvaško, JLA doživela notranje »etnično čiščenje«, ideološko se je znebila uradno razglašenega internacionalizma in se sprevrgla v ubijalski vojaški stroj. Genocid v Srebrenici julija 1995, proti koncu dolge vojne, ni imel več nikakršne zveze s komunizmom, ampak je šlo za zločin, ki so ga zagrešili ekstremni srbski nacionalisti. Dejstvo, da so mnogi oficirji, ki so poveljevali temu pokolu, bili svojčas člani ZKJ, nima tu nikakršne teže več: nekaj let pred tem so bili člani ZKJ, ker brez partijske knjižice pač ni bilo kariere v Armadi, nato pa so se do komolcev in kolen pogreznili v kri.
Komunistični projekt je bil izvorno internacionalističen (vsaj deklarativno), in ne nacionalističen; pri večnacionalnih državah je nacionalizem predstavljal največjo nevarnost. Prav zaradi strašnega krvnega davka, ki so ga zahtevali medetnični obračuni na tleh nekdanje Jugoslavije med drugo svetovno vojno, je jugoslovanski komunizem zgradil ideologijo »bratstva in enotnosti«, ki je – tudi z državno represijo – preprečevala ponavljanje pokolov med »bratskimi narodi«. Tita niso po naključju imenovali »poslednji Habsburžan«: mednacionalna trenja je reševal s politiko »korenčka in palice«.
Ideologija »bratstva in enotnosti« je doživela največji uspeh prav v Bosni in Hercegovini, saj je ponujala upanje, da je etnične in religiozne razlike mogoče preseči z vero v vsečloveško in bratsko naravo vseh narodov. Zvezna (Kardeljeva) ustava iz l. 1974 je prvič v zgodovini dala status narodnosti tudi Muslimanom, ki so bili za to uradno priznanje tako hvaležni Jugoslaviji, da niti po agresiji JLA na Slovenijo in Hrvaško l. 1991 mnogi niso verjeli, da jim grozi takojšnja vojna nevarnost prav s strani »Jugoslavije«, ki jim je »toliko dala«; prav to je eden izmed glavnih in tragičnih razlogov za nepripravljenost Bošnjakov na obleganje Sarajeva in začetek krvave vojne v BiH. Muslimanski pisateljski kolegi in kolegice so mi pripovedovali, da jim je Radovan Karadžić še – dobesedno! – na predvečer začetka bombardiranja Sarajeva prisegal: »Pa kako možete vjerovati da bi ja pucao na vas? Pa mi smo prijatelji, mi smo braća …« In so mu z olajšanjem verjeli … do naslednjega jutra.
Če pa Janša že vztraja pri odgovornosti Partije za Srebrenico, potem bi bilo edino logično in konsekventno, da zastavimo tudi vprašanje njegove lastne soodgovornosti za »komunistične zločine«, kot se rad izraža. Toda ne, Janša je zmeraj in vselej nedolžen, Janša je večna žrtev, Janša je bil žrtev komunizma celo takrat, ko je kaplarsko vodil mladince na romanja v Kumrovec, rojstni kraj Josipa najljubšega mu Broza, maršala največjega mu Tita.
V izjavi o Srebrenici očitno govori o sebi, saj je sam najbolj tipičen primer obrata vzhodnoevropskega komunizma v destruktivni nacionalizem: iz oportunističnega partijskega karierista, fanatičnega funkcionarja Zveze socialistične mladine in zagrizenega učitelja predvojaške vzgoje se je sprevrgel v strupenega rasista. Za nekdanje socialistične države je značilna degeneracija komunistov – ali, točneje rečeno: komunističnih karieristov – v ekstremne nacionaliste in rasiste. Zamenjali so le politične barve in ideološka gesla, metode so pa enake. Da bi prikrili resnico svoje preteklosti, so se prisiljeni neprenehoma ideološko napenjati ter iz petnih žil kričati in napadati komunizem trideset let po njegovem izginotju. Danes komunistov ni nikjer več … razen njih samih, teh zakrinkancev, vseh teh janš, gorenakov in drugih kremenitih slovenskih korenjakov.
Oglejmo si historiat tega zagrizenega komunističnega boja proti komunizmu.
Zgodba se začne v »svinčenih« sedemdesetih letih, ko je Zveza komunistov Jugoslavije v imenu »bratstva in enotnosti« zatrla prvi veliki val nacionalističnih gibanj ter v pričakovanju Titove smrti z represivnimi ukrepi znova »zabetonirala« celotno družbo. Politični sistem je v paniki zapiral javni in kulturni prostor, ponovno posegal po zapornih kaznih (novinar Viktor Blažič in sodnik Franc Miklavčič zaradi Kocbekovega intervjuja Borisu Pahorju o povojnih pobojih, pisatelj Drago Jančar pa – zaradi česa? … zaradi ničesar), ukinjal ali dušil literarne in družboslovne revije, obenem pa se je do oglušujočih ideoloških decibelov okrepila obnovljena komunistična retorika, votlo doneča, ker je bila do neznosnosti izpraznjena.
V tistem času se je šepetaje razširjal vic: »Kako se imenuje Jugoslavija po Titovi smrti? – Titanik.« Da, ta šala razkriva kruto resnico, konec velike utopične zgodbe, razpad jugoslovanskega projekta »bratstva in enotnosti« ter padec socializma, zgodovinskega političnega projekta 20. stoletja, ki je najprej ideološko skrepenel v totalitaristično strahovlado, spričo spodletele demokratizacije pa se je v obdobju jugoslovanskih vojn še zadnjič vrnil kot vampir krvoločnega nacionalizma.
Med repetitivnimi ideološkimi megafoni zadnjega obdobja krčevite politične represije sta bila tudi Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), v kateri je svojo politično pot začel Janez Janša, in žal Tribuna, ki jo je na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let urejal Igor Bavčar, tudi kot odgovorni urednik. Ta časopis si je sicer v desetletjih jugoslovanskega socializma priboril velike zasluge za demokratizacijo, a prav tedaj je bil v »režimski« fazi, ki se je kazala tako, da so partijski karieristi z ultralevičarsko pozo preklinjali kritične intelektualce in kulturnike kot izdajalce delavskega razreda. V normalnih družbenih razmerah bi take nebuloze pripisal mladostni razviharjenosti. Če se pa enako nora, uničevalska logika z na glavo obrnjenim ideološkim predznakom pojavi pri istih ljudeh štirideset let pozneje, jo je treba vzeti zares, kot temeljni (pol)intelektualni in (a)moralni dispozitiv.
Naj iz dolge serije napadov citiram le nekaj odlomkov iz članka O narodnem socializmu, ki je bil objavljen v tematskem sklopu Proti narodnemu socializmu prvomajske številke Tribune 30. aprila 1980 (letnik 29, št. 16), se pravi – sic! – tik pred Titovo smrtjo:
In kdo so ti narodni socialisti, kdo so ti ideologi narodnega socializma? (…)
Ko človek bere njihove proste spise, bi jim skoraj verjel, kakšni revčki so, da so pravi libertini, ki jih oblast preganja in zatira. Vse prej kot to! Ti gospodje in gospe so sami na oblasti. Ti inteligenti dejansko imajo svoje mesto v slovenski kulturi, in to vladajoče mesto. Ta gosposka je vladajoči razred v slovenski kulturi in če je v slovenski kulturi kdo zatiran, odrivan, deprivilegiran, je to v prvi vrsti marksizem. Ta buržoazna gosposka ima v svojih rokah vodilne pozicije v vseh državnih in nedržavnih ideoloških aparatih in nezanemarljivo participira pri prisvajanju presežne vrednosti in seveda pri potrošnji le-te. (…)
V kulturi ima slovenska buržoazija najmočnejše pozicije. Kultura je privilegirano mesto buržoaznega razrednega boja. Da bi si te pozicije obdržala, pošilja svoje ideologe v sveto vojno proti razrednemu boju. Zagotoviti je treba, da razredni boj vsaj v kulturo ne bi segel. To je spet uspelo ravno stalinizmu in to je tudi centralna točka Mao Zedongove kritike Stalina. (…)
In da ne bo na koncu povsem razredno napačnega branja teksta. Cilj tega teoretskega spopada je bil odpreti razredno fronto na teh "kulturnih s trnovimi kronami posejanih poljanah". S perspektivo dokončnega zgodovinskega uničenja slovenskih narodnih socialistov, skupaj z vsemi svobodnimi strelci in z vso mlajšo, srednjo in staro generacijo buržoaznih kulturnih krošnjarjev vred, t. j. ideološkega stebra slovenske buržoazije. S perspektivo komunizma:
NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA!
UREDNIŠTVO
Temeljna kletvica in grožnja tega članka figurira že v naslovu: »narodni socializem« je »nacional-socializem«, torej »nacizem«. Kritični intelektualci in kulturniki kot »narodni socialisti« smo bili torej označeni kot »nacional-socialisti« ali kratko malo – »nacisti«. Uredništvo Tribune je torej intelektualcem in kulturnikom pred štiridesetimi leti napovedalo »perspektivo komunizma« kot »perspektivo dokončnega zgodovinskega uničenja«!
Glavna tarča teh podlih napadov je bil Dušan Pirjevec – Ahac, eden izmed prvih slovenskih partizanov, povojni disident in intelektualec, ki je s svojim mišljenjem bistveno zaznamoval tedanjo mlado kritično generacijo. Ko se mu je v bran postavila Spomenka Hribar, je bila deležna enakega zaničevanja.
Nobena izmed teh inkvizicijskih obsodb ni bila avtorsko podpisana oziroma jih je v skladu s kolektivistično ideologijo podpisovalo kar celotno »uredništvo«. V tem ozračju se je očitno oblikoval tudi Janez Janša, tedaj nadebudni funkcionar ZSMS. Grožnja intelektualcem in kulturnikom z »razrednim bojem«, »diktaturo proletariata« in »dokončnim zgodovinskim uničenjem« je Janševa izvorna patološka obsesija, ki ga preganja do današnjih dni – on pa jo zdravi tako, da preganja nas.
Lamentacije teh partijskih papig o privilegijih buržoaznih kulturnikov, »te gosposke«, »vladajočega razreda v slovenski kulturi«, »svobodnih strelcev« in »kulturnih krošnjarjev«, so podobne lamentacijam sedanjega ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija, o privilegijih »kulturnikov, ki so na državne jasli pripeti« (Demokracija, 23. 7. 2020, str. 25).
Osupljiva je radikalnost revolucionarne drže in antologijska je kritika Stalina kot premalo radikalnega revolucionarja v članku O socializmu iz iste številke Tribune:
Stališče, da so za socializem vsi, je par excellence stalinistično stališče. Stalinizem je družba socialističnih posameznikov. Stalinizem je družba prijateljskih razredov. Stalinizem je udušitev, zanikovanje, demontaža proletarskega razrednega boja. Stalinizem je destrukcija diktature proletariata. Stalinizem je razredna družba brez razrednih bojev. Politikanti filozofske poezije biti, svobodnih misli in besed si seveda umišljajo, da so antistalinisti.
20. maja 1980 sem ogorčen napisal in poslal uredništvu Tribune protest, naslovljen Proti lumpom, v katerem sem med drugim zapisal:
Anonimni pisci tega članka sami sebe oklicujejo za avantgardo svetovne proletarske revolucije. Ti samozvani marksistični teoretiki vsak svoj članek končajo z geslom: NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! Jaz pa tem anonimusom izjavljam naslednje: vaše metode niso metode proletarske revolucije, temveč metode političnega denunciantstva! Vi niste nikakršni proletarci, ampak kvečjemu – LUMPENPROLETARCI! Ker je beseda predolga, vas imenujem kar – LUMPI! (…)
Zavedam se, da me boste napadli kot reakcionarja, buržuja in kar je še teh vaših psovk. Prav! Toda jaz imam vsaj pogum, da se s polno moralno in materialno, človeško in državljansko odgovornostjo podpišem.
Uredništvu Tribune sem takrat poslal kar tri izvode protesta, da se tekst ne bi izgubil, kot se med lumpi rado dogaja. Niso objavili niti enega. – Štirideset let pozneje ugotavljam, da sem glede teh lumpov imel popolnoma prav.
Star vic v neštetih variantah, a vselej z isto rimo, da so komunisti in fašisti isti, se mi je zmeraj zdel ljudska simplifikacija. A tokrat ima popolno pokritje in dodatno zaostritev s paradoksalnim obratom stališč, s peklensko dialektiko »istega«: mladi »tovariši« so l. 1980 kot »komunisti« grozili »nacistom«, »zreli« Janša in njegovi janšisti pa štirideset let pozneje, l. 2020, grozijo »komunistom«. Vse drugo je isto, tudi tarča: zmeraj smo to mi, kritični intelektualci in kulturniki, le da smo bili l. 1980 »nacisti«, danes, l. 2020, pa smo »komunisti«.
Igor Bavčar je po aretaciji Janše 31. maja 1988 ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, v času Demosove vlade in vojne bil notranji minister, da bi v zadnjih letih kot poslovnež zaradi finančnih malverzacij obtičal v zaporu. Če sta biografiji teh dveh «nacionalnih junakov« portret Slovenije v zadnjih desetletjih, potem je podoba frapantna po dramatičnih vzponih in padcih, zajema pa neverjetno širok diapazon od ortodoksnega komunizma prek disidentske kritike do »brutalnosti prvobitne akumulacije kapitala« (Marxovo izrazoslovje), radikalnega nacionalizma in diktatorskih pretenzij.
V izogib nesporazumom moram biti jasen: moj oče Ante Novak je bil predvojni komunist, »prakomunist«, kot je samega sebe označeval, triindvajsetkrat zaprt, eden prvih slovenskih partizanov, kot komandant in komisar dvakrat obsojen na smrt s strani Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije ter Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Večina članov družine Novak je nečloveško trpela in izgubila življenje na najgrozovitejše možne načine, v gestapovskih mučilnicah in koncentracijskih taboriščih, dva med njimi, predana komunista, pa sta bila na zavraten način ubita s strani lastnih tovarišev.
Janša in janšisti me nenehno zmerjajo, da sem po genetični liniji morilec, a v nasprotju z njim in z njimi jaz nikoli nisem bil član ZK. Bil sam disident (tega izraza takrat sicer nismo uporabljali), skupaj z Nikom Grafenauerjem, Tinetom Hribarjem, pokojnim Andrejem Inkretom, Svetlano Makarovič in Dimitrijem Ruplom sem bil eden izmed ustanoviteljev Nove revije. Po politični odstavitvi Grafenauerja kot glavnega in Rupla kot odgovornega urednika, ki je sledila izidu 57. številke NR s »prispevki za slovenski nacionalni program« februarja 1987, sem na predlog uredništva in zbora sodelavcev prevzel vlogo glavnega in odgovornega urednika Nove revije. Čeprav se nisem povsem strinjal s tezami svojih kolegov, sem to težko nalogo sprejel in odločno izpolnjeval v veri, da je treba za vsako ceno zaščititi uredniške kolege in avtorje 57. številke (predvsem Iva Urbančiča in Franceta Bučarja) pred političnim in sodnim preganjanjem ter rešiti Novo revijo, ki je poleg Mladine igrala ključno vlogo v procesu demokratizacije slovenske in jugoslovanske družbe. Bilo nam je namreč jasno, da bi se z ukinitvijo Nove revije in Mladine možnost družbene kritike usodno zaprla in bi sledila Noč dolgih nožev, kot jo je preroško napovedal Vlado Miheljak. Iz nevarnih situacij, kot je bilo udbovsko zaslišanje novinarja Viktorja Blažiča in mene zaradi kritike protiustavnih političnih in pučističnih ambicij JLA, me je s svojimi izkušnjami in nasveti reševal moj oče, »prakomunist«. Grožnje Novi reviji zveznega javnega tožilca Miloša Bakića in admirala Branka Mamule, zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, so napovedale »sojenje četverici« – novinarjem Mladine Janši, pokojnemu Davidu Tasiću, Franciju Zavrlu in podoficirju JLA Ivanu Borštnerju – nekaj mesecev pozneje, l. 1988, pred vojnim sodiščem v Ljubljani. Tako jaz kot moj oče, »prakomunist«, sva bila med prvimi, ki so protestirali, Ante v Mostecu skupaj s skupino »prakomunistov«, med katerimi je bil tudi Milan Apih, njegov sotrpin iz kaznilnice Sremska Mitrovica, avtor legendarne pesmi Bilećanka. To je faza, v kateri je Janša deloval kot kritičen intelektualec, zaporna kazen pa je njegovi osebnosti v očeh javnosti podelila mitične razsežnosti, velik ugled, ki si ga je s svojo problematično politiko zelo hitro sam zapravil. Proces zoper »četverico« je imel prelomne zgodovinske posledice: zaradi očitnega protidemokratičnega pritiska JLA in zveznih oblasti se je zlomila lojalnost večine Slovencev jugoslovanski federaciji. Pred tem ni nihče resno razmišljal o samostojnosti Slovenije; šele po sojenju »četverici« se je ta prej utopična misel pokazala kot zgodovinska opcija in celo nujnost.
Od tod naprej je zgodovina nekdanje skupne države doživljala čedalje hitrejši in bolj ubijalski tempo. Vsakomur, kdor je doživel ta strašni čas in količkaj pozna polpreteklo zgodovino, je jasno, da je Janšev čivk, poslan prav na dan obletnice srebreniške tragedije, 11. julija, ogabna neumnost, prozorna in brezobzirna manipulacija, ki odpira rane: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« Presenečen nad ogorčenimi reakcijami v Bosni in Sloveniji, je Janša poskušal popraviti slab vtis in utemeljiti svoje infantilno stališče z enako rokohitrskim, patetičnim in diletantskim čivkom: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi Združeni narodi komunistične genocide obsodili enako kot holokavst.« Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako žalostno in strašno!
Pravzaprav je čudno, da je Janša sploh omenil Srebrenico; bilo bi pametneje, če bi držal jezik za zobmi. Raziskovalna novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga sta pred nekaj leti objavila trilogijo V imenu države, ki vsebuje številne dokumente o Janševi trgovini z orožjem v času vojne in pozneje. Janša nikoli ni demantiral teh dokumentov, avtorjev pa nikoli ni tožil zaradi klevete, kar je sicer njegova navada za vsako malenkost. Janševo izjavo o Srebrenici je na spletni strani Mladine 14. julija 2020 komentiral Matej Šurc:
21. julija 1993 je Janša namreč z velikim pompom "odkril" orožje na mariborskem letališču. Tam so našli 120 ton orožja, več kot 11 tisoč kalašnikovk, 750 tisoč kosov streliva, 40 minometov z več kot devetsto minami in 25 raketometov z 210 raketami. Orožje je bilo kitajske izdelave, prišlo je iz Sudana, namenjeno pa je bilo za oborožitev Armade BiH, ki je branila suverenost in neodvisnost mednarodno priznane Bosne in Hercegovine. Transport je potekal v režiji ameriške Cie, seveda z vednostjo Clintonove administracije, ki je kljub embargu na orožje takrat zamižala na obe očesi. Hotela je pomagati krvaveči državi, ki so jo trgali pobesneli Karadžićevi in Mladićevi klavci s pomočjo njunega političnega botra Miloševića, na drugi strani je svoje grabežljive lovke proti BiH stegovala tudi Tuđmanova Hrvaška.
Šurc je posebej poudaril, da je bilo orožje »namenjeno resničnim branilcem (armadi BiH)«, da pa nikoli ni prišlo v prave roke. In razlog? »Janša je orožje "odkril", da bi obračunal s svojimi političnimi nasprotniki in hkrati, da bi preusmeril pozornost drugam, saj so mu organi pregona takrat že krepko dihali za ovratnik zaradi nelegalne trgovine z orožjem, povezane s Hrvaško.«
Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi taka pošiljka orožja pomenila za obrambo Bosne in Hercegovine. Nikoli ne bomo vedeli, ali bi s pomočjo tega orožja branilci zmogli preprečiti tragedijo Srebrenice. Je pa povsem jasno, da je Janez Janša zadnji človek na tem svetu, ki bi smel drugim, še posebej pa materam, ki objokujejo svoje otroke, soliti pamet o razlogih za krvoprelitje v Srebrenici.
Spomnim pa se natančno, kdaj in kje sem med bosansko vojno videl kalašnikovke. Proti koncu oktobra 1994 smo v oblegano Sarajevo na vabilo tamkajšnjega slovenskega kulturnega društva Cankar in med vojno ustanovljenega PEN centra BiH odpotovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, Josip Osti in jaz kot predsednik Slovenskega PEN-a in t. i. Sarajevskega komiteja Mednarodnega PEN-a, ki je koordiniral humanitarno pomoč za begunce in sarajevske pisatelje. Iz Ljubljane smo to pomoč pošiljali v Sarajevo, kjer sta jo kolegom korektno in požrtvovalno distribuirala pesnica Ferida Duraković in pesnik Goran Simić. Zato smo imeli status delegacije UNESCA. Na zračni liniji z nadrealističnim, a točnim imenom MAYBE AIRLINES nas je na sarajevsko letališče pripeljalo vojaško letalo mednarodnih sil UNPROFOR, do mesta pa so nas v oklepnem vozilu peljali egiptovski vojaki … žal po napačni poti, čez srbsko ozemlje, kjer nas je s telesi ustavila množica stotih, dvestotih ljudi, med katerimi so bili tudi otroci, z dvignjenimi sredinci. Obkolila nas je skupina mladeničev s kalašnikovkami, egiptovski vojaki pa so v paniki ubogali njihov ukaz in povsem po nepotrebnem odprli vrata oklepnega vozila, kjer smo dotlej sedeli na varnem. Vsi smo se živo spominjali poročil, kako so na ta način nekoč zajeli podpredsednika legitimne bosanske vlade in ga na mestu ustrelili. Jaz pa sem nosil 20.000 mark pomoči za sarajevske pisatelje, skrite pod svinčenim oklepom, zajeten kup prepotenega papirja, v bankovcih po 5, 10 in 20 mark, saj so bili večji na sarajevskem črnem trgu neuporabni. Vse se je tako hitro zgodilo, da ni bilo časa za strah, a se je k sreči dobro končalo, nedvomno zahvaljujoč dokumentu, da smo potovali kot delegacija UNESCA. Da smo bili v smrtni nevarnosti, smo se ovedeli šele pozneje, po prihodu na cilj poti – v Sarajevo. Da, tistega dne sem videl kalašnikovke, ki so jih sedemnajst, osemnajst let stari mladeniči, nekateri še z otroškimi izrazi na obrazih, naperili na nas. Ko se danes tega spomnim, me navda globoka žalost.
Moj prvi konflikt z Janšo se je zgodil jeseni 1991, v času, ko je samostojna Slovenija proslavljala odhod zadnjih vojakov JLA s svojega ozemlja. V roke mi je prišel tajni zakon, s katerim je Janša kot minister za obrambo podelil vojaški policiji in sodstvu pravice ukrepanja zoper civiliste (aretacije, vstopa v stanovanje brez sodnega naloga itd.) – pičla tri leta po tem, ko je bil sam žrtev vojaškega sodišča JLA. Kot tedanji predsednik Slovenskega PEN-a sem Upravnemu odboru predlagal, da sprejmemo protestno izjavo zoper to kršenje demokratičnih pravic, a so kolegi zavrnili moj predlog, zato sem protest, naslovljen No pasarán! napisal in podpisal sam, kot državljan; objavilo ga je Delo na začetku novembra 1991. Janša se je takrat zelo razjezil in mi v javnem odgovoru grozil, da me bo »poslal na Medvedjek«. Šlo je za prvo polemiko v samostojni Sloveniji, njen pomen pa je lucidno analizirala Spomenka Hribar.
Janša se je prvič dokopal do položaja predsednika slovenske vlade leta 2004, po ostri rasistični kampanji zoper t. i. »izbrisane«. Kot zdaj vemo, takrat pa zaradi tajnosti ukrepov nismo vedeli, je šlo za skupino 25.671 prebivalcev Slovenije, bolj ali manj po rodu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki jim je je novoustanovljena samostojna država februarja 1992 s tajnim zakonom vlade, v kateri je kot obrambni minister sedel prav Janša, odvzela vse pravice. V eseju Izbris – etnično čiščenje à la slovène sem zapisal naslednje grenke ugotovitve: »V času, ko se je v drugih deželah pravkar razpadle jugoslovanske federacije dogajalo etnično čiščenje na krvav način, je slovenska državna uprava izpeljala etnično čiščenje na slovenski način – brez mazanja rok s takó umazano in lepljivo tekočino, kot je kri, zgolj z administrativnim ukrepom izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Slovenski način etničnega čiščenja je bil naravnost higienično čist.«
Začetek organiziranega nastopanja in boja za pravice izbrisanih sega v leto 2002, ko je pogumni Aleksandar Todorović ustanovil prvo Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, briljantni pravnik Matevž Krivic pa je s težko artilerijo svoje lucidne pravne logike javno razgaljal to množično diskriminacijo. Tudi jaz sem se angažiral za pravice izbrisanih. Slovenija je l. 2004 organizirala celo sramotni referendum o izbrisanih, Janša pa je osebno vodil neusmiljeno propagando zoper njihove človeške in državljanske pravice. In čeprav ta referendum ni imel obvezujočega zakonodajnega značaja, je razkril zaskrbljujoče rasistične težnje dela slovenskega prebivalstva in omogočil Slovenski demokratski stranki (SDS) pod vodstvom Janeza Janše, da zmaga na volitvah; takrat je bila formirana prva Janševa vlada (2004 – 2008).
Enako rasističen odnos je Janša izkazoval tudi do Romov, npr. ob odtegovanju njihovih pravic na ozemlju občine Grosuplje, še posebej aroganten, posmehljiv, grob in grozeč ton pa je uporabljal ob deložaciji in izgonu romske družine Strojan iz Ambrusa jeseni 2006, takrat s pozicij moči predsednika vlade. Ko je podpredsednica Evropske komisije za vrednote in transparentnost Veĕra Jourová 2. avgusta 2020 poslala javno sporočilo: »Danes se spominjamo romskih žrtev holokavsta,« pa je Janša takoj odgovoril: »Danes se spominjamo tudi več kot sto Romov, ki so jih pobili partizani.« Da tako sporočilo pošilja politik, ki je dolga leta s pozicij ekstremnega rasizma zatiral pravice Romov, govori o njegovi dvoličnosti. Tudi ni preveč inteligentno; kaj si vendar misli, da se nihče več ne spominja in da si nihče več ne upa na glas opozoriti na njegove rasistične izpade? Spomnimo se vsega: spomnimo se strupenih komentarjev ter ukazov tedanjega in sedanjega predsednika vlade Janše, in spomnimo se velike geste tedanjega predsednika RS, prislovično obvladanega, mirnega in tihega dr. Janeza Drnovška, kako je ob svojem božičnem obisku kričal na podivjano »vaško stražo«, ki mu je preprečila obisk in pomoč družini v stiski. Maneken od sedanjega predsednika RS ni zmožen takih gest. A, tako kot vse mine, bo minil tudi drugi in zadnji Pahorjev mandat in bo minila tudi tretja in poslednja Janševa vlada. Čim prej, tem bolje – za to pa so v demokraciji odgovorni poslanci in poslanke Državnega zbora.
Prav Janševi verbalni napadi na izbrisane in Rome, ki so vsebovali tudi direktne pritiske na organe pregona, kažejo resnico njegove izjave o Srebrenici. Tu velja pritegniti modrost Hanne Arendt o »banalnosti zla«: Janša je učitelj predvojaške vzgoje, zadrt, provincialen nacionalist, ki pa je s svojim agresivnim rasističnim delovanjem zastrupil položaj izbrisanih, Romov in drugih manjšinskih skupin v Sloveniji. Od tako ozkega formata pa težko pričakujemo kozmopolitizem, potreben za razumevanje mednarodnega konteksta.
Druga Janševa vlada (2012-13) je začela svoj mandat z radikalnimi ukrepi zoper sindikalne pravice zaposlenih in zoper kulturo, kar je povzročilo dolgotrajne in sila inventivne množične demonstracije t. i. »vstajniškega gibanja« in ga nazadnje odneslo z oblasti. Nato je bil obsojen na zaporno kazen zaradi afere z nakupom tankov Patria, a je Ustavno sodišče to kazen pozneje razveljavilo. Edina kazen, ki doslej še ni bila razveljavljena, je njegova izključitev iz članstva Slovenskega PEN centra. (Povsem upravičeno, z namenom zaščite, je bil sprejet v PEN v obdobju, ko ga je preganjal sodni sistem JLA.) Čeprav je črtanje imena s članskega seznama Slovenskega in Mednarodnega PEN-a zgolj simbolično dejanje, ga je ta gesta očitno zelo prizadela, saj nas je takoj obsodil, da smo vsi agentje UDBE. Haha!
Tretja Janševa vlada je izkoristila epidemijo koronavirusa, da bi pod krinko zdravstvenih ukrepov radikalno zožila državljanske in človeške pravice. Epidemija je bila v Sloveniji uradno razglašena 12. marca, dan pred prisego nove, Janševe vlade, ki je dan za tem pričela z demonizacijo intelektualcev. Namesto da bi se boril proti koronavirusu je t. i. Krizni štab – za katerega je sam Janša v govoru naciji zatrdil, da »gre v bistvu za vlado, razširjeno s ključnimi strokovnjaki in operativci« – 14. marca 2020 razposlal čivk, ki je pravzaprav tiralica: »Psihiatri iščejo 4 paciente, ki so utekli iz karantene. Imajo covid-marks/lenin«. S tem je Janševa vlada odprla lov na filozofa Slavoja Žižka in Darka Štrajna, novinarja Blaža Zgago in name. Od kod vladi in njenemu predsedniku na vrhu epidemije čas in veselje za take neumnosti?!
11. maja 2020 je Janša retvital čivk s potvorjenim dokumentom in sporočilom, da je bil moj stric, partizan Mirko Novak – Fric, morilec, in da sem jaz kot njegov nečak enaka groza. Mimogrede bodi povedano, ta moj stric je bil politični komisar Krimskega bataljona in Gorenjskega odreda, l. 1943 pa je bil likvidiran po ukazu Glavnega štaba partizanske vojske Slovenije. Na moj odgovor, v katerem sem z zgodovinopisnimi argumenti dokazal, da je bil v tem čivku ponatisnjeni »dokument« grob falsifikat, Janša ni odgovoril, njegovi troli pa so me zasuli s stotinami sporočil, da sem po genetični liniji morilec in da me čaka za morilce predvidena strašna kazen. (S podrobnostmi bom bralcem prizanesel.) Prosim, čakam …
Ne le komunajzar in morilec, janšisti pljuvajo name, da sem tudi Jugoslovenar in kot tak izdajalec domovine. Ne glede na mojih sto knjig in Prešernovo nagrado za življenjsko delo nepismeni domoljubi v teh dneh s spletnih strani strankarskega trobila »Demokracija« in OrbaNove24TV ter na cesti in v gostilnah kričijo name »Mi te hranmo«, in mi grozijo »Marš, pritepenc!«, in pred vrati mojega doma renčijo »A ti sploh znaš slovensk?«, kajti »Na Slovenskem smo mi gospodar«.
V resnici sem še precej hujši, kot si predstavljajo v svojih najhujših nočnih morah.
S ponosom korakam na petkovih protestih, obkrožen z vsemi temi žarečimi, ustvarjalnimi, duhovitimi, miroljubnimi, lepimi mladimi ljudmi. Ker sem nekaj tisočletij starejši, šepam za njihovimi kolesi in šepetam, včasih pa tudi skandiram svoje protestne verze.
V tem čudežnem slovenskem jeziku sem doma in nihče, nihče, najmanj pa Janševi mutci in butci, me ne bo izbrisal iz tega jezika, ki ga pesniško mojstrim in v katerem jim bom sodil.
In iz te domovine, za katero sem se boril in se tudi v tem trenutku borim, me nihče ne bo pregnal.
In lepih spominov na Jugoslavijo mi tudi nihče ne bo prepovedal. Res je, rodil sem se slovenskima staršema v Beogradu, kjer sem preživel srečno otroštvo, sorodnike in prijatelje pa sem imel po vsej Jugoslaviji, predvsem v Beogradu, Zagrebu, Opatiji in Mostarju. Prav kulturne razlike med narodi in kulturami nekdanje Jugoslavije so bile največje bogastvo te fascinantne, nadrealistične federacije, ki je ni več … Škoda je, da ideologija »bratstva in enotnosti« ni dovolj spoštovala teh razlik in specifik. Kot sem zapisal v epu Vratih nepovrata, čutim po krvavem razpadu Jugoslavije tisto, kar medicina imenuje »fantomska bolečina«: vse te lepe pokrajine, vsi ti lepi jeziki, vse te lepe kulture, vsi ti lepi ljudje so mi amputirani, niso več del mojega telesa, a me še zmeraj bolijo, bolijo …
Med agresijo Jugoslovanske »ljudske« armade na Slovenijo junija in julija 1991 pa sem branil Slovenijo: kot predsednik Slovenskega PEN-a in član »vojne redakcije« Nove revije sem iz uredniških prostorov na Cankarjevi ulici (prav od tam, kjer je bil Janša aretiran) skupaj s kolegi Nikom Grafenauerjem, Dragom Jančarjem, Jaroslavom Skrušnyjem, Gordano Vrabec in Tomažem Zalaznikom danonočno obveščal mednarodno javnost o resnici te agresije. Edini (dvourni) telefonski pogovor med Slovenijo in Belo hišo v času agresije JLA sem opravil jaz, in ne tedanja vlada RS, in tudi Janez Janša ne.
Današnje ceneno demoniziranje Jugoslavije spregleduje zgodovinsko dejstvo, da je bila Jugoslavija rezultat globoke potrebe (večinoma) slovanskih narodov, da se izvijejo iz smrtnega objema velikih imperijev. Brez nekdanje Jugoslavije Slovenije danes ne bi bilo. (Zaradi Janše in njegovih prodanih nacionalistov je jutri morda ne bo več.) Obenem je bila Jugoslavija značilen produkt 20. stoletja: začela se je na grobišču starih imperijev po prvi svetovni vojni in končala enako kot komunizem, največji ideološki projekt 20. stoletja.
L. 1991 je bilo nevarno, a perspektive so bile svetle. Kazalo je, da je Slovenija najsrečnejši – ali celo edini srečni – otrok krvave jugoslovanske »ločitve«. Danes, trideset let pozneje, so naše perspektive bistveno ožje in temnejše. Slovenci nimamo prijateljev v mednarodnem prostoru, ker smo sebični, to že dlje časa trajajoče nesrečno lebdenje v vicah oportunizma pa je Janša še bistveno destabiliziral s pehanjem Slovenije v pekel rasizma in brezpravnosti Višegrajske skupine. Pred nekaj leti smo hrepeneli po tem, da bi nas Evropa sprejela kot deželo in kulturo, ki pripadata zgodovinskemu osrčju evropske civilizacije; danes se Janša in njegovi polpismeni valpti hvalijo s prijateljstvom držav, na katere smo zaradi pomanjkanja demokracije svojčas gledali zviška, kot na zasužnjeno regijo, prostor brez prostosti.
Le eden izmed zadnjih primerov: 26. julija 2020 je čivkajoči predsednik slovenske vlade v nasprotju s statističnimi dejstvi in s politiko Evropske unije minimaliziral stopnjo nasilja nad ženskami na Poljskem, da bi tako izrazil podporo Poljski pri napovedi odstopa od istanbulske konvencije Sveta Evrope, kar bi pomenilo dekriminalizacijo nasilja nad ženskami. Kdo na Slovenskem mu je dal polnomočje za to subverzijo pravnega sistema in vrednot EU?
Komunizem je nemara res bil pekel; post-komunizem je njegovo nadaljevanje.
Naj priznam, da me na pragu starosti navdaja bojazen, da bi moral zadnjih tisoč let svojega življenja prenašati to tipično slovensko »banalnost zla«. Pekel slovenstva brez kulture in jezika, brez umetnosti, brez odprtosti, brez dialoga z drugimi, brez razgledov in srca, brez elementarne človeške spodobnosti, brez kakršnekoli vsebine razen praznega blebetanja, kako ponosni smo na to, da smo Slovenci. Da smo le skupaj, v istem krogu pekla. In dovolj visoko, da lahko serjemo na glave Romom in Bosancem, izbrisanim in beguncem, šibkejšim in drugačnim. Tak je slovenski krog pekla.
Janša je prisiljen voditi dvolično politiko, to peklensko usodo slovenskih nacionalistov. Ker si nacionalizem tako majhne dežele, kot je Slovenija, ne more privoščiti ekspanzije in osvajanj, so se slovenski nacionalisti prisiljeni podrejati »višji sili«, zato se njihova destruktivna moč obrača navznoter, zoper »domače sovražnike«, »izdajalce«, predvsem zoper intelektualce in umetnike. Najboljši – pravzaprav: najslabši – primer je general Leon Rupnik, ki je v Kraljevini Jugoslaviji gradil t. i. »Rupnikovo linijo« obrambe pred pričakovanim napadom Sil osi, da bi nato postal vodja slovenskih domobrancev, ki so prisegli Hitlerju. Po vojni ga je čakala smrtna obsodba zaradi zločinskega delovanja zoper lastno ljudstvo; bil je tudi zagrizen antisemit. Velika je sramota, da je Vrhovno sodišče RS pred nekaj meseci rehabilitiralo generala Rupnika, za katerega lahko s polno upravičenostjo uporabimo oznaki vojni zločinec in veleizdajalec.
Osrednji cilj Janševe ideologije in politike je prav rehabilitacija kolaboracije z nacističnimi in fašističnimi okupatorji Slovenije in Jugoslavije v drugi svetovni vojni. Janša hoče osvoboditi kolaborante vsakršne odgovornosti, zanj so to le nedolžne žrtve komunističnih zločincev. Tudi sam obsojam povojne poboje kot množični zločin; to grozo sem ob epopeji partizanstva upesnil v Vratih nepovrata. Nesprejemljivo pa je, da Janša z absolutiziranjem povojnih pobojev zamolčuje zločine, ki so jih slovenski kolaboranti od prvega dne okupacije zagrešili nad civilnim prebivalstvom in borci odporniškega gibanja ter na ta način briše temeljno zgodovinsko resnico, da so partizani – kljub revolucionarnemu nasilju in pošastni aroganci zmagovalcev – bili osrednja sila obrambe domovine pred okupatorji v drugi svetovni vojni. Povojni poboji so tragedija. Ta tragedija pa ne razveljavlja dejstva, da so se kolaboranti borili proti lastnemu ljudstvu in vztrajali do zadnjega dne na napačni strani zgodovine. Niso bili sposobni izstreliti niti enega samega častnega, simboličnega strela zoper okupatorje, niti enega samega. Orožje so imeli vseskozi usmerjeno le zoper lastne rojake. Njihovo usodo obžalujem, ne bom jih pa slavil.
Janša nadaljuje Rupnikovo linijo.
Naj se še malo poigram z besedami: tako kot so slovenski nacionalisti doslej zvesto služili »Berlinu«, »Beogradu« in »Bruslju«, bodo odslej tudi zvesti hlapci »Budimpešte« – vse na B! – kot se za bogaboječe brambovce edino spodobi. Janša igra vlogo bana in branilca naroda, kolaborira pa z Viktorjem Orbánom, samovoljno, brez plebiscitarnega pokritja vključuje Slovenijo v Višegrajsko skupino nekdanjih komunističnih držav, ruši samostojnost Slovenije in jo spreminja v banovino Velike Madžarske. Janez Janša ni predsednik vlade samostojne demokratične Republike Slovenije, ampak ban zahodne, Alpsko-jadranske orbanovine.
Če je to ves izkupiček tridesetletne samostojnosti Slovenije, potem si moramo zastaviti grenko vprašanje: je bilo vredno?
Z največjo resnostjo opozarjam sodržavljanke in sodržavljane: ob razpadu Avstroogrskega imperija smo imeli zgodovinsko rezervo – Jugoslavijo; ob razpadu Jugoslavije smo tudi imeli zgodovinsko rezervo – Evropsko unijo; če zdaj zaradi Janševe norosti in neumnosti političnega razreda pademo iz osrčja Evropske unije na njeno nesvobodno, brezpravno obrobje, nimamo nobene zgodovinske rezerve več. Pamet v glavo! Naš življenjski prostor je Evropa, na pa Janševa orbanovina!
Če ne želimo pasti nazaj v bedo, suženjstvo in državljansko vojno, je treba čim prej odsloviti Janeza Janšo z mesta predsednika vlade in poskrbeti, da se to ne bi zgodilo nikoli več. Dovolj je bilo.
Pošljimo ga nazaj, od koder je prišel – v kič Noriškega kraljestva!
