Bilo je v sredini petdesetih let, se pravi pred mnogimi desetletji. Prebivali smo v farovžu viških frančiškanov, kamor je oblast naselila pet mladih družin, svojevrstnih brezdomcev. Brez tega bivališča bi bili sicer nekakšni kralji ulice z mladimi princi in princeskami, a navzlic lepemu poimenovanju navzven čisto drugačnega vtisa. Kljub za današnje čase nenavadnim razmeram se nismo čutili posebno prikrajšanih. Težko se je bilo primerjati s kom, ki bi imel bistveno več kot mi. Vse družine so hodile v neko hišo na Dolgi most po hrano iz zaloge pošiljk UNRRA. Združeni narodi so poskušali poskrbeti tudi za preživljanje z vojno in podobnimi tegobami osiromašenih krajev in njihovih prebivalcev. Tako smo žvečili rdeč ameriški sir iz konzerv in kuhali mleko v prahu.
Pa vendar se je sem ter tja našel revež, ki mu je po vseh kriterijih šlo še slabše kot nam. Iz farovške kuhinje je na notranje dvorišče vodilo nekaj stopnic, na kat...