»Tole preživetje v naravi ni bilo ravno nedolžno, na trenutke je bilo kar zelo zahtevno. Poglejte naše dlani, polne žuljev in odrgnin – tako zgarane so, kot bi en teden neprekinjeno delali na polju,« je kapetan celjske ekipe David Razgor slikovito opisal dogajanje na Notranjskem takoj po tistem, ko so ga soigralci z vrvjo potegnili na vrh nevarne skale ob kar 30 metrov visokem slapu Kotel, kjer je zapičil klubsko zastavo. Na druženju z mediji ob vznožju slapa se je po fotografiranju in intervjujih skupaj s soigralci (vsi so bili z maskirnimi barvami na obrazu, s sulicami v rokah, z noži za pasovi) in gosti lotil slastnega obroka – dimljenih postrvi, ki so jih igralci sami ulovili in pripravili za jelo.
Uvodni šok – nahrbtniki brez hrane in vode
Že na začetku preizkušnje je po vožnji s klubskimi avtomobili iz Celja do zahtevnega prizorišča sledil šok. Inštruktor Červek in sodelavci so igralcem in članom strokovnega vodstva takoj pregledali vsebino nahrbtnikov. »V njih so imeli toliko hrane, da bi bili preskrbljeni za mesec dni,« je v šali dejal Brane Červek. Vzeli so jim prav vso hrano in zlili iz plastenk vso vodo, tako da so fantje na krut način izkusili dehidracijo. Rešilo jih je šele obilno deževje, po katerem nihče ni bil več žejen. In potem se je začel pravi boj za preživetje v naravi, obveznosti pa so sledile druga za drugo. Spoznavanje rastlin in njihova uporaba za preživetje, načini netenja ognja, iskanje hrane, peka kruha iz moke in kvasa (na tleh in brez posode), celonočno dežurstvo ob ognju (v vojaškem žargonu požarstvo), izdelava improviziranega bivaka (zavetišča), spanje na prostem, izdelava sulic in podobnih orožij, nudenje prve pomoči, borilne veščine, dolgi in težki pohodi po skoraj neprehodnih območjih (s 15-kilogramskimi nahrbtniki) – to so bile glavne dejavnosti v vročini, mrazu in dežju, katerega vrhunec sta bili dve hudi nevihti.
Že prvi večer jih je presenetila nevihta, zato so morali šotore (bivake) postavljati še v težjih razmerah, po celodnevni »gladovni stavki« pa so šele takrat dobili prvi obrok, ki pa so si ga morali pripraviti sami – nalovili so ribe in jih zdimili. »Tako malo hrane, kot sem je pojedel v teh treh dneh, nisem še nikoli,« je priznal igralec Tilen Kodrin, za katerega je bila to prva tovrstna izkušnja v življenju. »Bilo je naporno, a super. Vse, kar smo doslej gledali na televiziji, smo zdaj izkusili na lastni koži. Telesno in duševno sem se pripravil na težke razmere, vsi pa smo vedeli, da v divjini na bomo ostali za vedno in da bomo tri dni že zdržali,« je dodal Kodrin, ki razmišlja, da bi »ponovil vajo« s prijatelji ali celo s svojim dekletom. Na vprašanje, kaj je najbolj pogrešal v teh dneh, je odgovoril: »Domačo posteljo, topel domač obrok in prho. Zame je bilo fascinantno, kako malo potrebuje človek za srečo. To so lahko že ogenj, streha nad glavo in kos kruha.«
Ocvirk: Lačni, žejni, mokri in prezebli, a se ni nihče pritoževal
Červek je posebno pohvalil 47-letnega trenerja Tomaža Ocvirka, za katerega je dejal, da je očitno star maček v adrenalinsko-avanturističnih zadevah. »Že lani smo iskali možnosti za pravi 'teambuilding', po začetku Červekove televizijske oddaje o preživetju v naravi pa smo se z njim sestali in dogovorili, da nam pripravi tridnevni program. V primerjavi z vsebino televizijske oddaje smo imeli mi malce blažji program, ni bilo tako hudo, a daleč od tega, da bi bilo lahko. Bili smo tudi lačni, žejni, mokri in prezebli, a se ni nihče pritoževal. Verjetno smo začeli ceniti nekatere stvari v življenju, ki se nam sicer zdijo samoumevne. Želeli smo si več sonca, a je bil tudi dež dobrodošel, saj se je pokazalo, kako se fantje posamično in kot ekipa odzivajo na ekstremne razmere. Zadeva je bila v vseh pogledih zadetek v polno in zdaj smo še bolj povezani med seboj,« je ocenil trener Tomaž Ocvirk, ki je včeraj s svojimi igralci končno le začel prave rokometne priprave v celjski dvorani Zlatorog za prihajajočo dolgo in naporno tekmovalno sezono.
Čeprav jih je tri dni »matral na polno«, so se Celjani inštruktorju Červeku simbolično oddolžili s klubskim dresom z napisom S. S. F. N. 2020 in rokometno žogo s podpisi vseh igralcev in članov strokovnega štaba. Červek, ki uri in usposablja tudi slovenske vojaške specialce, je pohvalno govoril o delu in odzivu celjske ekipe: »Fantje so pravi profesionalci, telesno in duševno dobro pripravljeni ter vodeni. Sami so se lahko prepričali, da zadeva ni tako preprosta, kot je videti na televiziji. Kar zadeva timskega duha, ne delamo rambov, ampak ekipo. Ljudje morajo naravo enostavno sprejemati takšno, kot je, ne pa se boriti z njo. Fantje so se tega dosledno držali in od nje pobrali najboljše, kar je bilo mogoče. Prav pri skupinskem delu se najbolj jasno pokažejo dobre in slabe plati vsakega posameznika, vse drugo pa seveda doda narava.«
Inštruktor Červek: Naslednja nevihta bo na igrišču
Po vožnji skozi Cerknico in vasico Fala izgine v gozdovih Notranjske tudi signal za mobilno telefonijo. Zato so pivovarji šele z enodnevno zamudo (potem ko jih je drugi dan v divjini obiskal klubski direktor Rok Plankelj) izvedeli, da so njihovi sosedje iz nogometnega kluba Celje po remiju z Olimpijo (2:2) postali slovenski prvaki. Da se celjskim rokometašem dobro piše tudi na igrišču, je prepričan tudi Červek: »Dokazali so, da znajo tudi v najtežjih trenutkih stopiti skupaj in se lotiti težkih preizkušenj na timski ravni. Prav nikomur ni bilo nič težko storiti. Tudi dve hudi nevihti so uspešno preživeli – naslednja nevihta bo na igrišču, kjer koli se bodo pojavili.«
