Svojo družino je s konvojem Združenih narodov poslal v Potočare, za tem pa se je poskušal iz objema srbskih sil skupaj z več tisoč drugimi skozi gozdove prebiti na varno na osvobojena območja. Uspelo mu je. Njegov oče, dva brata in stric niso imeli te sreče. Srbske sile so vse, ki so poskušali pobegniti, ujele in pobile. Leta 2002 se je prvič vrnil v svojo porušeno hišo v Kamenice, ki je bila že popolnoma zaraščena. Tam je našel prvi skelet. Nato je začel hoditi po bližnjih gozdovih in iskati posmrtne ostanke svojih sorodnikov. Naletel je na prve kosti ubitih v masakru in jih začel zbirati. To zdaj počne že več kot petnajst let. Vse najdene posmrtne ostanke preda Inštitutu za pogrešane osebe, kjer poskušajo kosti identificirati s pomočjo vzorcev DNA, ki so jih dobili od svojcev ubitih. Odkrije tudi veliko osebnih predmetov ubitih, a te preda sarajevskemu muzeju zločina proti človečnosti in genocida. Ko nima dela na polju, včasih v gozdovih preživi cel dan. Izogiba se zaminiranim območjem. Nukić s svojim delom želi pomagati predvsem svojcem ubitih, ki ne vedo, kje so njihovi še vedno pogrešani družinski člani. Sam ni več v negotovosti, posmrtne ostanke njegovih svojcev so že našli. S kostmi in osebnimi predmeti ubitih, ki jih je našel v gozdovih, so v poldrugem desetletju uspeli identificirati že 300 pogrešanih.
Iskalec kosti
Danes mineva 25 let od ene največjih tragedij na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Genocida iz Srebrenice se spominjajo vsako leto. Vojska srbskih Bošnjakov pod vodstvom generala Ratka Mladića je v večdnevnem masakru po zavzetju Srebrenice ubila več kot 8000 mož in fantov. Tam se je, misleč, da so na varnem pod zaščito Združenih narodov, zbralo 40.000 ljudi. Med njimi je bil tudi 59-letni Ramiz Nukić.
Ramiz Nukić zbira posmrtne ostanke umorjenih v Srebrenici.
