Odločnost in predanost športu kar kipita iz Nicka Kočevarja. Od 18. junija letos naprej nič več najstnika, ki se je v zadnjem mesecu izstrelil na mesto najhitrejšega Slovenca. Dvajsetletni Kočevar stremi le k enemu cilju: želi postati eden najboljših sprinterjev na svetu. Ker je bil leta 2000 rojen v Berlinu, ima dvojno državljanstvo. Nazadnje je za Nemčijo nastopil lani na evropskem prvenstvu do 20 let, zato so v Svetovni atletski organizaciji (WA) odločili, da bo lahko tekmoval za Slovenijo od 20. julija 2022. Postopek še ni končan, saj se je Atletska zveza Slovenije na odločitev pritožila.
Oče Mitja Kočevar, v mladosti atlet, kasneje pa strelec, ki je tekmoval skupaj z Rajmondom Debevcem ter z njim na svetovnem prvenstvu leta 2002 v Lahtiju v ekipni konkurenci zasedel 8. mesto, je dolga leta deloval v turizmu. Med slovensko osamosvojitveno vojno je začel službovati v Berlinu, kjer sta bila rojena njegova otroka Tina in Nick. Ko je zamenjal službo, se je družina preselila v Rosenheim. Na Bavarskem družina živi še danes, Nick pa se trenutno v prihodnosti vidi v Sloveniji. Mitja Kočevar pravi, da je imela hči Tina celo nekatere boljše atletske sposobnosti kot Nick, a tudi pomanjkljivosti, ki jih tri leta in pol mlajši brat nima. »Nick se ves čas zaveda svojih potencialov in rezerv,« dodaja Mitja Kočevar.
Poškodbo odkril priznani nemški kiropraktik
Nickov oče je v atletskih letih tekmoval z Albertom Šobo, priznanim slovenskim trenerjem in sotvorcem uspehov slovenskega rekorderja Matica Osovnikarja. Šobo je prosil za pomoč in leta 2014 se je začelo sodelovanje. »Od Berča sem se ogromno naučil in mu bom vselej hvaležen. Sedaj, ko sem v Nemčiji opravil vse trenerske licence, nad Nickom bedim jaz. K nobeni stvari ga nikoli nisem silil, me je pa ves čas zanimalo, kako z njim delajo trenerji,« pravi Mitja Kočevar. Rad se spomni, kako velike oči je imel Nick, ko je prvič spoznal Matica Osovnikarja.
Nick Kočevar je nase opozoril leta 2014, na mednarodni sceni pa se je prvič pojavil leta 2017, ko je tekmoval na svetovnem prvenstvu do 18 let v Nairobiju. Bil je izjemno uspešen, saj je bil peti na 100 m in hkrati najhitrejši Evropejec. Oče Mitja se nerad spominja »črnega leta«, kot pravi letnici 2018. Tedaj sta z Nickom hodila od Poncija do Pilata, da bi odkrila poškodbo mišice, kot so zatrjevali vsi strokovnjaki. Ko mu je odprl vrata Thomas von Mendellsohn, priznani nemški kiropraktik, h kateremu se zatekajo največji nogometni zvezdniki, je bilo težav konec. Von Mendellsohn je odkril, da poškodba izhaja iz hrbtenice, pozdravil pa jo je pri zdravnikih nogometnega kluba Bayern. Odločitve, da je lani v Borasu tekmoval za Nemčijo, ne more preklicati, ima pa Mitja Kočevar pripravljenih kar nekaj scenarijev, da bi sinu omogočil nemoten razvoj.
Dvoboji z Janežičem so posebni
Atlet Massa je minuli konec tedna na finalu atletskega pokala Slovenije v Ljubljani zmagal na 100, 200 in v štafeti 4 x 100 m. »Nikoli se ne obremenjujem s časom in mestom, prav tako si nikoli ne zastavljam rezultatskih ciljev. Osredotočam se na to, kako bom izpeljal tek, po nastopu pa, kakšen sem imel občutek. V Ljubljani sem do 150 m tekel dobro, potem pa se mi je vleklo do cilja. Noge so bile težke, zato je bila tudi tehnika slaba,« je samokritičen Nick Kočevar, ki je v tej sezoni na 100 m dvakrat ugnal najboljšega slovenskega atleta zadnjih let Luko Janežiča, do ljubljanskega dvoboja na 200 m pa ni prišlo, ker je Vodičan lažje poškodovan. »Škoda, da se nisva pomerila z Janežičem. Je atlet, ki me vleče in motivira, zato mi lahko njegova konkurenca le koristi. So pa v Sloveniji tudi drugi hitri atleti, denimo Lovro Mesec Košir,« odgovarja ta čas najhitrejši slovenski sprinter.
V dveh do treh letih bi rad dosegel osebni rekord okrog desetih sekund. Pravi, da bi s takšnim časom lahko mešal štrene najhitrejšim Evropejcem in bil konkurenčen v svetu. Svoje največje rezerve vidi v tehniki in moči, ki mu je zmanjkuje predvsem na dvesto metrih. »Kam me bo ponesla prihodnost, ta čas težko napovem. Verjamem, da bi lahko uspešno nastopil tudi na 400 m. Vselej bom tekel na 100 in 200 m, slednjemu sem se v zadnjem času posvečal bolj malo. A razlog je v tem, da sem bil večkrat med sezono lažje poškodovan, zato se bolj posvečam stotici,« pravi Kočevar in optimistično zaključuje: »Želim si tekmovati za Slovenijo. Tri leta je dolga doba, upam, da bom lahko kaj prej. Po drugi strani bom čez dve leti star 22 let in me bo čakalo še deset let uspešne kariere.«
