A v resnici Zemlja ni le naša skrbna in ljubeča mati, to vemo vsi. Včasih nas navdaja s strahom. Upravičeno. Ljudje se moramo še vedno boriti za svoj obstoj. Marsikaj nas ogroža kot vrsto, čeprav očitno sami sebe najbolj. Že če se omejimo samo na Slovenijo, lahko kar začnemo naštevati: medvedi in volkovi ogrožajo živinorejce. Divji prašiči ogrožajo polja in pašnike. Ptiči kradejo sadje, žita, jazbeci se sladkajo s koruzo, voluharji nam izpred nosa snamejo korenje ali do živega (čeprav bi bilo bolje reči do mrtvega, saj se drevo potem posuši, umre) obglodajo korenine jablani, na primer. Pa še zdaleč nismo končali. Ko sem bil v osnovni šoli, smo govorili o škodljivcih. Res, kako globoko se v človeka usedejo nekateri izrazi in pojmovanja, ki se jih navzame v otroštvu!
Danes te »škodljivce« na neki način razumem, saj nimajo čisto nič proti nam, le preživeli bi radi. Kar jim v čedalje bolj spremenjenem okolju vse težje uspeva, no, nekatere vrste pa prav zato dobesedno cvetijo. Ljudje smo se zaradi vseh teh živali počutili ogrožene – kdo pa se ne bi, če bi mu kobilice pojedle vso letino – in zato smo jih uničevali. Streljali, lovili v pasti, zastrupljali… Za marsikoga bi bil idealen svet brez teh »škodljivcev«. Ampak takega sveta ni, še Bog ga očitno ni znal narediti. Ali pa ga mi, prepametni ljudje, ne znamo razumeti. Najbrž smo vendarle nekako prišli do stopnje, ko smo spoznali, da bi bilo najbolje živeti v nekem ravnotežju. Ne pobiti vseh volkov ali medvedov, ampak nekako sobivati, če le ne odnesejo preveč ovac. Na Kitajskem so z vsedržavno akcijo skoraj povsem iztrebili vrabce, zato pa se morajo zdaj boriti s kemijo.
Da, če vrabci pojedo nekaj pšenice, nas ne bo konec. Tudi če nas kdaj piči komar, nas ne bo konec. Ampak če ne bo insektov, tudi lastovk ne bo več in še mnogo drugih v prehranski verigi. Sterilni svet z nekaj nam ljubimi živimi bitji enostavno ni mogoč, kjer pa so ga vsaj napol ustvarili, imajo težave. Pravijo, da je moder tisti, ki ne ponavlja napak, svojih in drugih.
