Znane so besede, da so ulična umetnost in z njo grafiti ogledalo družbe, zato ni presenetljivo, da je na ulicah slovenskih mest v zadnjih treh mesecih veliko več političnih sporočil in ulične umetnosti kot prej. »Grafiti, ki danes nastajajo, so reakcija na to, kar se dogaja. Od nove vlade, prevlade drugačnih diskurzov, do negotovosti, vezane na pandemijo. Niso le kritika dogajanja, ampak vzvod gradnje nečesa novega,« je na včerajšnjem simpoziju opisal predavatelj in raziskovalec na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Mitja Velikonja. Kot pravi, so sporočila na stenah zelo podobna temu, kar ljudje sporočajo tudi s protesti. »Pravzaprav gre za preslikavo enih in istih zahtev in pobud, ene in iste pestrosti. To so le različni mediji izražanja iste vsebine, tako kot so majice, letaki, transparenti, ki jih nosijo protestniki in skandiranje.«
Ob krizi ulice glasnejše
Ne samo, da so ob krizi ulice z svojimi izraznimi sredstvi glasnejše, prav tako so hitrejši tudi odzivi na sama ulična sporočila. »Pri grafitih ni pomembno samo to, kar je narejeno, ampak tudi usoda grafita in reakcije nanj,« je poudaril Velikonja. Na to so nas spomnili nedavni odzivi policije na protestnike, ki so šli v Ljubljani s kredo nad beton, pa tudi usoda grafita na območju mariborske Pekarne, ki so ga policisti in gasilci prekrili le po par dneh. Satirični grafit je ob podobi, ki spominja na aktualnega predsednika vlade Janeza Janšo, sporočal »Smrt narodu, svoboda fašizmu.«
»Ta grafit je bil očitno preveč moteč, ker je bil zelo ekspliciten. Grafiti, ki so najbolj problematični in najbolj napadejo tiste, ki se očitno posebno bojijo izgube oblasti, privilegijev in moči, so najprej zaznani in uničeni,« je opozoril, a dodal, da je takšnih primerov nešteto. Najhitrejšo reakcijo dobijo grafiti, ustvarjeni na stavbah največjih stebrov družbene moči (kot so vojašnice, cerkveni objekti), prav tako pa so tovrstne stavbe najpogostejši cilji tistih, ki grafite ustvarjajo.
Orožje šibkejših in orožje oblasti
Grafiti in ulična umetnost, ki sicer velja za orožje šibkejših, je v tovrstnem primeru lahko tudi orožje oblasti. Podobno se nosilec orožja spremeni, ko opazujemo grafite, ki pozivajo k ohranjanju statusa quo v družbi, poveličujejo ali pozivajo k nasilju in sporočajo sovražna sporočila. Ta so pogosto vulgarna, stereotipna, seksistična, nacionalistična in homofobna ter vezana na manjšine, begunce, politična ali verska prepričanja.
Kot je pojasnila sociologinja Nina Perger, ki je med sodelovanjem v projektu Dekontraminacija spremljala sovražna sporočila na zidovih prestolnice ter njihove spremembe, ta najpogosteje nosijo vsebino, vezano na LGBTIQ+ skupnost, (proti)nacionalizem in feminizem. Do leta 2015 so po mestu zaznali vsaj tristo sovražnih grafitov ter spremljali živo javno razpravo, ki se je vnela na mnogih izmed njih.
V enem izmed primerov so neznani avtorji, na primer, spremenili napis, ki je pozival k posiljevanju levičark v poziv k zaposlovanju levičark, enak poziv na drugi lokaciji pa v vprašanje »Kdo se boji levičarke?«. Podobno je neznani avtor na začetek prvih dveh besed sovražnega sporočila dodal le dve črki in ga spremenil v sporočilo »Ljubi, ljubi pedera.« Zanimivo je dodati, da se je tudi na mestu omenjenega prekritega grafita v Mariboru kaj kmalu znašla spominska plošča grafitu v čast. Ulice so žive.
Z referati so na simpoziju sodelovali še doktorska študentka socialne antropologije Beja Protner, fotografinja Mankica Kranjec, kustos Mednarodnega grafičnega likovnega centra Božidar Zrinski in postdoktorski raziskovalec Blaž Bajič.
