Kritika predstave Paloma: Razpršen pogled na zadnjo plat revolucije
Uprizoritev Paloma v režiji Brine Klampfer, sicer tudi idejne pobudnice projekta in soavtorice besedila, skozi svoje osnovno izhodišče, zgodbo o neki tovarni, razpre precej široko paleto tematik – ter s tem množico možnih perspektiv, vsebinskih poudarkov ter uprizoritvenih pristopov. Vseeno pa se skozi predstavo postopno zazdi, da nobenega od svojih nastavkov (in zastavkov) ne razvije v celoti in »zares« – morda tudi zato, ker se, kot je videti, ne želi popolnoma odreči skoraj nobeni od potencialnih možnosti odrske aktualizacije. Posledica tega je sicer dokaj živahen, estetsko razgiban ter navsezadnje zlahka »gledljiv« gledališki dogodek, ki pa mu po drugi strani nekoliko zmanjkuje osredotočenosti, zaradi česar njegova temeljna večplastnost večkrat deluje tudi nekam zrahljano in na trenutke celo površinsko.
Predstava Paloma je dokaj živahen, estetsko razgiban ter navsezadnje zlahka »gledljiv« gledališki dogodek, ki pa mu nekoliko zmanjkuje pomenske osredotočenosti. (Foto: Željko Stevanić)
Imamo torej pripoved o zgodovini podjetja iz naslova (in predvsem o njegovem razcvetu v obdobju socializma ter poznejšem zatonu), s katero je tesno zvezana tudi zgo...