Zagrožene so bile celo kazni, kršilci so bili deležni izgube ugleda in omikanosti ter so se zaradi tega znašli celo na pragu izobčenosti iz družbe. Navzlic tako strogim pravilom oblačenja so bila kopališča še vedno ločena na moška in ženska. Takšen red je seveda veljal samo v urbanih naseljih, medtem ko je bilo ob vaških potokih in rečicah mogoče najti dosti več svobode. Ker na kmetih niso premogli kopalk, so se fantje običajno kopali kar v spodnjicah, dekleta pa so imela na sebi dostikrat le predpasnike, vendar so se tako opravljena v vodo podajala vstran od fantovskih oči. Seveda je vprašanje, kako dolgo so pred radovednimi očmi zares ostala skrita. Kopalke z vedno manj oziroma nič tekstila na rokah in nogah so se začele uveljavljati šele v zgodnejših letih 20. stoletja.
Ženska moda v Ljubljani…
je postala skrajno nedostojna in propala. Ljubljanskim frajlam in gospem se pozna, da jim je glavni cilj samo še, kako bo s svojo razgaljenostjo ujela kakšnega moškega – višjega cilja povprečna ljubljanska dama nima. Pač, sokolica je tudi še obenem že zato, ker se lahko s skrajno kratkim sokolskim krilom kaže po ulicah. Sedaj so začele izdajati neki list »Vesna«, ki ga urejuje svobodomislec dr. Lah. Na naslovni strani je seveda slika nagega otroka, zakaj povprečna ljubljanska dama misli, da je nagota največja vrlina. Naše poštene kmetske fante in dekleta pa pozivljemo, da se – kadar pridejo v Ljubljano – ustavijo pred vsako premalo oblečeno deklino in jo uljudno vprašajo, če je šivilji blaga zmanjkalo, ko jim je delala obleko. (…)
Domoljub, 25. maja 1921
Nekaj o kratkih krilcih.
Najnovejši »Domoljub« zahteva »kancelparagraf« tudi za naše meščansko ženstvo, ki sme hoditi skrajno nedostojno oblečeno po ulicah in koncertnih dvoranah. Ne vemo, kako si »Domoljubov« pohujšanec predstavlja tak kancelparagraf. Radovedni pa smo, kaj bo nato reklo »meščansko ženstvo« naših klerikalcev, ker tudi mi srečujemo po naših ulicah žene uglednih klerikalcev v nedostojnih oblekah – in hčerke tih klerikalcev v kratkih krilcih! Bog zna, ali je »Domoljubov« člankar že videl brhke Orlice, ki nosijo prav kratka krilca!? (…)
Jutro, 2. junija 1921
Senjski škof določa obliko kopalnih oblek.
Senjski ordinarijat je izdal kot uvod v bližajočo se primorsko kopališko sezono zanimivo spomenico, ki je bila dostavljena »na znanje« tudi kopališkim ravnateljstvom. Po mnenju senjskega ordinarijata imajo ženske kopalne obleke jako škodljiv vpliv na primorsko prebivalstvo. Osobito v poletnem času se bojda ženske kopljejo v kostumih, ki imajo veliko skupnega s kostumom naše prababice Eve. Vrhunec izigravanja z moralo je pa v tem, da imajo moški in dekoltirane ženske skupna kopališča. – Ordinarijat predlaga, naj bi se uvedla ločena kopališča in naj bi se bolj pazilo na pomanjkljivo oblečene ženske. (…)
Tabor, 22. februarja 1925
Jubilej ženskih hlač
Letos mineva 25 let, odkar so se pojavile na ulicah večjih mest kot promenadna obleka ženske hlače. (…)
Ta boj za ženske hlače je danes smešen. Toda pred 25 leti je bila borba med pristaši in nasprotniki ženskih hlač zelo živahna. (…)
Moški so sprejeli ženske hlače kot nekaj abotnega in absurdnega. Takrat pač nihče ni mislil, da se bo ženskam kdaj posrečilo doseči svoj cilj, ki so ga videle v posnemanju moških. (…)
Edinost, 4. maja 1926
Ženska revolucija proti predolgim krilom.
Iz Pariza javljajo, da je tam nastala ženska revolucija zaradi nove mode. Ogromno število Parižank se protivi obleči daljša krila zvončaste oblike z dolgimi rokavi. Med temi upornimi ženskami so dame vseh letnikov, stare in mlade, ženske vseh družabnih plasti. Vse je ogorčeno nad 10 do 15 cm daljšimi krili, kakor jih uvaja v prakso najnovejša moda. Neka znana pariška igralka, ki nastopa že nad 40 let na odru in je v sedanji obleki kakor kakšno 20 letno dekle, je poslala uredništvu uglednega modnega lista protestno pismo, v katerem pravi med drugim, da noče biti v ničemer podobna svoji babici. Parižanke se torej resno potegujejo za to, da bi še nadalje nosile kratke obleke z globokimi izrezi in golimi rokami, čeprav jih zdravniki svare pred temi oblekami, češ, da se v njih lahko prehlade in zbolijo zlasti letos, ko se pojavlja mraz tako zgodaj. (…)
Domovina, 3. oktobra 1929
V sončne kopeli, na obale osvežujočih voda!
Prišlo je toplo poletje. Spet so oživele obale naših rek in jezer. Kdor le more, pohiti v svežo naravo, da se ohladi v soparni prigrevici. Kopalci se svobodno gibljejo v objemu sončne kopeli, v prikladnih kostumih, ki jih diktira moda. Ti so prikrojeni tako, da prejme telo čim več zraka in sonca.
Nekdaj je bilo to drugače. (…)
Večja evropska kopališča so imela kopalne kočije, ki so jih konji skupaj z gosti potegnili v vodo. Te kočije, ki so bile numerirane, so služile za to, da so se lahko dame brez strahu na vodi slekle in oblekle pod varno kočijaževo streho…
Čas kopanja je bil po predpisih določen na pol ure. Toda potem je bilo treba seveda več ur, preden so si dame uredile toalete. Samo za slačenje je bilo treba nad 15 minut.
In danes? Današnji ženski mladini je za to treba kvečjemu tri minute in že so v objemu sonca in vode. Danes je mladina srečna, če se lahko brez ozira na spol srečno razživi ob vodi, da skače vanjo, izvaja salto mortale in plava čim dalje časa, kot more, pod vodo. Kdo bi trpel danes fijakarska kljuseta, da bi zavozila z damami med kopalce v vodo? (…)
Večernik, 16. junija 1940
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
