Volitve v ustavodajno skupščino (konstituanto), pristojno za sprejemanje prej omenjenih aktov, so izvedli šele 8. novembra 1920. Sestavljali so jo predstavniki večjega števila strank, med katerimi je bilo sedem slovenskih. Naslednji mesec po konstituiranju skupščine je oblast z Obznano prepovedala delovanje Komunistične partije, njenim poslancem pa odvzela mandate. Kmalu so se začele tudi priprave na sprejem prve ustave. Iskanje modela prihodnjega delovanja države »treh narodov istega plemena«, kot se je takrat govorilo v Beogradu (Makedoncev, Črnogorcev in Bošnjakov niso priznavali za narode), je bilo dolgotrajno in naporno. Politične struje, zagovornice avtonomizma, so želele novo državo urediti kot skupnost med sabo povezanih narodnostnih ozemelj, za zagovornike centralizma pa je ravno takšna delitev pomenila poglavitno grožnjo stabilnosti države, boječ se negativnega vpliva nacionalizmov. Med pripravami na ustavodajno skupščino, ki je potekala več dni zapored, so se odvijale intenzivne zakulisne igre, danes bi rekli lobiranja, zaradi katerih je bilo že nekaj časa pred odločilnim dnem bolj ali manj jasno, da so avtonomisti obsojeni na neuspeh. Centralistično naravnano ustavo je na odločilnem glasovanju na Vidov dan 28. junija 1921 (od tod poimenovanje vidovdanska ustava) potrdilo 223 poslancev, 35 jih je bilo proti, kar 161 pa se jih je vzdržalo. Kraljevina SHS je bila v skladu s to ustavo razdeljena na 33 »oblasti«. Na ozemlju Slovenije sta bili dve: ljubljanska in mariborska.
Za nedeljivo in avtonomno Slovenijo
Eno najvažnejših in najdalekosežnejših vprašanj, ki je ima rešiti konstituanta, je določitev, v kakšne pokrajine naj se deli država SHS. Trmoglavost in nedostopnost vladne večine do vseh razlogov opozicije je napotila Narodni klub, da je zapustil konstituanto in izdal skupno z Radičevimi poslanci na Hrvate proglas, da ne priznava konstituante in njene Hrvatom vsiljene ustave. (…)
Sicer pa tvori Slovenija v socialnem in gospodarskem oziru eno enoto in nasprotuje razdelitev Slovenije v dve pokrajini načelu, ki je je postavila vlada pri razdelitvi državne uprave. (…)
»(...) Upoštevajoč posebne kulturne, gospodarske in socialne prilike naše dežele, zahtevamo nedeljivo in avtonomno upravljano Slovenijo z zakonodajno in administrativno polnomočnim pokrajinskim zborom ter njemu odgovorno pokrajinsko vlado.« (…)
Slovenec, 11. junija 1921
Kaj bo z avtonomijo?
Naš belgrajski dopisnik je že v svojem prvem poročilu ugotovil nečuveno nasilje, ki ga vrše vladne stranke nad poslanci, ki zahtevajo, da se ljudstvo samo upravlja v svojih avtonomnih pokrajinah. Dodal je, da bo tudi Jugoslovanski klub končno primoran odkloniti vsako odgovornost za nasilno centralistično protiljudsko ustavo in zapustiti – Belgrad. Vladne stranke in sicer policajdemokraška, srbska radikalna in privesek samostojnežev – kot strogo centralistične in protiljudske stranke – so svoje nasilje nadaljevale in odbile celo dr. Trumbičev kompromisni predlog, naj bi šele bodoči parlament končno rešil to pereče vprašanje. Centralistična ustava bo torej sprejeta brez Hrvatov in Slovencev, ker prodance itak ne moremo šteti med ljudske zastopnike. (…)
Sedanjost, 18. junija 1921
Prekmurje ogroženo!
Zaznalo se je iz Belgrada, da hočejo slovenski demokrati Prekmurje spraviti pod kako hrvatsko oblast. Ker gotovo nobenemu Hrvatu in Srbu ni na tem ležeče, ali pride ta kos zemlje z 90.000 prebivalci pod Varaždin ali Maribor, zato zvračamo vso krivdo narodnega izdajalstva na osebno odgovornost treh demokratskih poslancev, ministra dr. Kukovca, dr. Žerjava in prof. Reisnerja, ako se Prekmurje izgubi. (…)
Posebna deputacija iz Prekmurja je šla takrat v Belgrad ter je izjavila, da Prekmurci raje gredo pod Madžare, kakor da bi si dali z nasiljem vzeti svoj materni slovenski jezik. Vlada je to uvaževala. Zato je notranji minister Pribičević takoj odredil, da ostane Prekmurje v slovenski upravi.
Slovenec, 19. junija 1921
Proglas poslancev Slov. Ljudske Stranke.
Slovenski poslanci, ki so zastopani v Jugoslovanskem klubu, so pretekli teden izstopili iz konstituante, ker »nočejo biti priče pri zakonodajnem činu, ki očito ruši narodno in državno edinstvo.« (…)
Toda vlada g. Nikole Pašiča in stranke, ki jo podpirajo, hočejo napraviti tako ustavo, po kateri bo vsa uprava in vse zakonodajstvo osredotočeno v Beogradu. Tako se uvaja absolutistični režim, ki ne samo da se ne bo oziral na ljudsko voljo in ljudske želje v posameznih pokrajinah, ampak bo pod njim vsa ljudska samouprava v občini, okraju in županiji postala popolnoma iluzorna. Poslanci Ljudske stranke vidijo v tem koraku vlade g. Nikole Pašiča ne samo kršitev demokratskih načel, ampak tudi nadvlado srbskega plemena nad hrvatskim in slovenskim in podiranje temelja naše države. (…)
Avtonomist, 20. junija 1921
Centralistično-kapitalistična ustava sprejeta!
Na Vidov dan, dne 28. junija 1921, je dobila naša nova država svojo prvo ustavo. Ako odbijemo vse druge momente, moramo priznati, da je ta dan za razvoj našega notranje- in vnanje-političnega življenja zgodovinskega pomena. V ostalem pa ne pomenja sprejetje centralistično-kapitalistične ustave za jugoslovansko delavno ljudstvo nič več in nič manj, nego poostritev ustavne borbe, ki se bo nadaljevala toliko časa, dokler ne zahrešči trhla stavba nadutega centralizma in brezobzirnega kapitalizma na tla. Ni daleč čas, ko se izkaže, da je edinole avtonomija, za katero se bori Jugoslovanski klub, tisti trdni temelj, ki daje državi vsa jamstva za najboljši napredek in za razmah vseobčih kulturnih vrednot. Zato se nam zdi zdrava misel dr. Trumbiča, ki je dejal: Kdor glasuje za to ustavo, dela proti državi.« (…)
Novi čas, 30. junija 1921
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
