V dobi miru in blaginje so meje, če zanemarimo tistih nekaj mejnih kamnov, res videti nekako tako, povsem drugače pa je, kadar mir stoji na trhlih nogah in kadar med sosedami vladajo vse prej kot prijateljski odnosi. Takrat so meje zaradi bodeče žice in gosto postavljenih bunkerjev tudi v naravi zelo vidne. Če bi prešteli vse dobronamerne ljudi, ki so v preteklosti izgubili življenje zaradi teh vidnih in nevidnih črt, bi težko rekli kaj drugega kot to, da meje sodijo med največje sramote človeštva. Včasih so speljane tudi povsem nelogično in nerazumljivo. Ko smo pred leti obiskali Miren pri Novi Gorici, so nam domačini pripovedovali o tem, kako so predstavniki mednarodnih sil po koncu druge svetovne vojne z mejo na dvoje presekali njihovo pokopališče. Anekdota pravi, da je bil tisti ameriški častnik, ki je tam risal mejo, takrat pijan. Druga zgodba, ki smo jo ravno tako slišali iz ust domačinov, govori o še eni pijanosti. Ob praznovanju nekega novega leta naj bi se ga namreč skupaj »nacedila« jugoslovanski in italijanski komandir obmejnih oboroženih oddelkov ter v tako blaženem stanju svojim vojakom na silno veselje ljudi z obeh strani meje ukazala odstraniti bodečo žico s pokopališča.
Kri na granici pri Sorici
Ljubljana, 3. julija. Komaj se je razburjenje radi zadnjih incidentov pri Planini, Uncu in v Postojni nekoliko poleglo, že so izzvali Italijani nov obmejni konflikt, ki je med vsemi dosedanjimi najtežji. Italijanski fašistovski listi so radi ustrelitve italijanskega finančnega stražnika Grega pri Uncu neprestano hujskali javnost in napovedovali revanžo. (…)
Kakor vse kaže, to hujskanje ni ostalo brezuspešno. Na granici blizu Sorice nad Železniki na Gorenjskem je prišlo včeraj popoldne do novega tragičnega konflikta. Italijanski graničarji so brez vsakega povoda napadli našo finančno patruljo, ki je v izvrševanju svoje službe obhodila granico. Pripravnik finančne kontrole Florijan Gros in finančni stražnik Valentin Grehov sta bila zavratno ustreljena, učiteljiščnik Alojzij Primožič, ki se je slučajno nahajal v njuni družbi, pa je bil težko ranjen. (…)
Jutro, 4. julija 1924
Dva mrtva: ker so kokoši prešle mejo
Čudna tragedija se je odigrala pri Horgosu ob jugoslovensko-madjarski meji. Mlada 19 letna pastirica je čuvala na jugoslovenskih tleh večje število kokoši. Ko so nekatere živali prešle mejo in stopile na madjarska tla, je šla za njimi, da jih spravi nazaj. Graničar, ki je to opazoval, je klical za njo, naj se ustavi. Ker njegovih klicev ni upoštevala, je oddal strel, ki jo je zadel v srce in jo na mestu usmrtil. Zrušila se je na madjarskih tleh, kakšnih deset korakov od meje. Graničar je tedaj še sam stopil čez mejo, da spravi truplo na jugoslovanska tla. Med tem, ko je z eno roko vlekel truplo nazaj, je v drugi držal puško. Puška pa se mu je nenadno sprožila in krogla je šla vojaku skozi srce, da se je tik ob meji zgrudil poleg dekleta mrtev na tla.
Mariborski večernik Jutra, 10. julija 1936
Protestna nota Romuniji zaradi ugrabitve na meji
Beograd, 6. jun. (Tanjug). – Državno tajništvo za zunanje zadeve FLRJ je zaradi najnovejšega incidenta na jugoslovanski meji izročilo romunskemu poslaništvu v Beogradu noto. V njej je rečeno, da so v noči med 27. in 28. majem romunski vojaki prešli na območje FLRJ jugozahodno od kraja Hetina kakih 6 km od mejnega kamna A 139 in napravili zasedo.
Dne 28. maja je jugoslovanski državljan Gerayi Janoš iz vasi Hetin okrog 9 dopoldne pri košnji naletel na romunsko zasedo, ki je od blizu streljala nanj. Romunski graničarji so takoj zatem odvlekli Janoša na romunsko stran, kjer so ga vrgli na voz in odpeljali v Romunijo. Na jugoslovanski strani so se 10 m od mejne četrte na kraju napada na Janoša poznali sledovi krvi. (…)
Ljudska pravica – Borba, 7. junija 1953
Tragičen konec dveh mladih avanturistov
Triindvajsetletni Anton Lipar in devetindvajsetletni Martin Kranjc, oba delavca v Tovarni rotacijskega papirja v Vidmu-Krškem, sta se odločila, da bosta v okolici Jesenic na Gorenjskem pobegnila čez državno mejo v Avstrijo, od tam pa v Kanado, kjer ima baje Kranjc nekega strica. (…)
Dne 5. t. m. ob 21. uri zvečer sta prišla na Lesce in takoj odšla proti Begunjam v smeri državne meje. (…) Ob 16. uri popoldne sta srečno prispela pod sam vrh Malega Stola v neposredno bližino državne meje. Tu sta ju pa nenadoma ustavila dva graničarja, ki sta ju že precej časa opazovala. Na poklic »Stoj!« se je Lipar takoj ustavil in dvignil roke, medtem ko se je njegov tovariš Kranjc obrnil in zbežal nekaj metrov navzdol po planinski grapi, nato zavil v gozd in bežal proti Zelenici. (…)
Ko se je Kranjc spričo težke poti in snega že precej upehal, je skušal z vojakom, ki je bil telesno šibkejši, sam na samem obračunati. Skril se je v gosto grmovje in ko je vojak, ki ga ni videl, pritekel mimo njega, je skočil v vojaka, ga podrl na tla in ga skušal razorožiti. S težavo se ga je vojak otresel in ga sunil s sebe. V tem hipu se je hitro pobral s tal tudi Krajnc, pograbil precej debel in dolg suh smrekov kol in skušal z njim udariti vojaka po glavi. Vojak pa je hitro odskočil in ustrelil v napadalca, pri čemer ga je ranil v desno stran prsi. Spričo dobljene rane je Kranjc med prevozom v ambulanto umrl.
Tako se je žalostno končala nepremišljena avantura. (…)
Zasavski tednik, 20. oktobra 1956
Nesimpatična meja
Ker smo navajeni, da je meja le namišljena črta, preko katere z lahkoto greš s »papirji«, se nam zdi pogled na avstrijsko-madžarsko mejo še toliko manj simpatičen: mine in žična pregraja. Sedaj pod vplivom čimdalje hitrejšega popuščanja napetosti v Evropi tudi ta meja dobiva drug videz. Na sliki vidimo madžarske vojake, ki odstranjujejo mine. Toda ta meja tudi potem ne bo samo namišljena črta. Sporočili so namreč, da bodo mine zamenjali z mogočnimi žarometi, ki bodo »prav tako učinkoviti«. No, žaromet je še vedno boljši kot pa mina!
Celjski tednik, 20. aprila 1967
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
