Otok Siquijor je s 95.000 prebivalci, 100-kilometrsko kamnito in peščeno obalo ter hribovitim srednjim delom ravno prav velik, pravi Božidar Bajželj, ki se je nanj preselil leta 2016. Otok je poln naravnih znamenitosti, ima 11 slapov, hribe s čudovitimi razglednimi točkami in zaščiten pragozd ter nekaj stoletij staro arhitekturo. Vse bolj pa postaja Siquijor znan tudi po svojih lepotah pod vodo.
»Tu so lepi koralni grebeni, podvodne stene, obilo življenja, želve vidiš na vsakem potopu, tudi gole polže, barakude, murene in seveda jate pisanih tropskih rib. Izredno bogat je podvodni svet in ljudje tu se zelo trudijo, da ga zaščitijo,« pojasnjuje Božidar Bajželj.
Otok je med tujimi turisti precej priljubljen in kdor pride nanj, če nima že organizirane poti naprej, se tam zadrži dlje, kot je sprva načrtoval, čarobnost otoka na ta način ponazori sogovornik. Vendar to ne velja za Filipince z drugih otokov, ki se Siquijorja, ker velja za otok magije, izogibajo, celo bojijo se ga. »Verjamejo, da te tu vrač, če tako želi, lahko uniči. Prijatelj mi je pripovedoval, kako je taksist na nekem drugem filipinskem otoku, ko mu je povedal, da prihaja s Siquijorja, ustavil avto in ga prosil, da gre ven, saj se je bal voziti nekoga, ki je od tam,« pripoveduje sogovornik.
»Na otoku, ki je bil v preteklosti izoliran od ostalih, so razvili naravne načine zdravljenja. Zaradi magije se otoka še danes izogibajo tudi mladi Filipinci,« še pravi Bajželj. Verjamejo tudi, da iz ene od cerkva z oltarja kdaj stopi črna Marija in se ponoči sprehodi po otoku in se nato zjutraj vrne. O njenih nočnih pohodih pričajo blatne stopinje v pesku, verovanje domačinov posreduje sogovornik.
Izročila zdravilstva in magije tega filipinskega prostora pa želijo v zadnjih letih preobraziti v turistično atrakcijo. Organizirajo različne festivale, na katerih se lokalni zdravilci predstavljajo z zdravilnimi rastlinami, tehnikami in masažami. Kot se spominja Bajželj, se je sam z otokom Siquijor posredno prvič srečal že zelo zgodaj. »Ko sem bil star kakšnih 10 let, sem po črno-beli televiziji gledal oddajo na National Geographicu o tem, kako so na enem od filipinskih otokov operirali brez pravega kirurškega orodja. Ko sem prišel sem, sem ugotovil, da so govorili o Siquijorju,« pripoveduje. Od prvega stika s tem filipinskim otokom in njegovim prihodom nanj pa so nato minila še desetletja.
Potapljanje med želvami
»Leta 1980, ko sem se začel potapljati, takrat še v jugoslovanski mornarici, sem prišel v stik s tujimi potapljaškimi revijami, kjer so bili predstavljeni tudi Filipini kot del koralnega trikotnika. Zaradi bogatega morskega življenja sem si želel na Filipine, vendar to finančno zame takrat še ne bilo mogoče, zato sem najprej hodil na potope v Egipt in na Tajsko,« zgodbo posreduje potapljač. A želja po odhodu na Filipine je ostala, vse dokler ni spoznal prijatelja iz Nemčije, ki ga je povezal z vodjo potapljaškega centra v tej azijski državi.
Od leta 2006 se je nato vsako leto prišel potapljat v ta del sveta in potoval med otoki. »Filipine sem spoznal kot kraj prijaznih ljudi, ki nič ne pričakujejo za povračilo in kjer je enostavno potovati,« se spominja Bajželj. Po svojih obiskih pa se je leta 2014 odločil za selitev. »Dolgo je v meni tlela želja po življenju v tropih. Ko sem bil finančno samostojen, brez posojil, z nekaj prihranki, in ko sta sinova zaključila fakulteto, za selitev ni bilo več ovir,« pripoveduje Bajželj.
Na otoku Siquijor se je kot prostovoljec pridružil ekipi potapljačev, med katerimi so bili tudi podvodni biologi. Obnavljali so koralne grebene. »To mi je dalo popolnoma nov pogled na potapljanje. Delali smo reliefe in markacije. Nisem pa edini Slovenec, ki tu pomaga pri zaščiti okolja,« pripoveduje. Potopi na Filipinih Božidarja Bajžlja navdušujejo tudi zaradi toplega morja in zraka in predvsem zaradi bogatega podvodnega sveta z velikim številom želv. »Od nekdaj sem si najbolj želel plavati z želvami. Tukaj jih vidiš na vsakem potopu, in če se ji mirno približaš, te spustijo zelo blizu. Vidiš tudi poškodovane z ugrizom morskega psa. Lepi so tudi nočni potopi, ko na plano pridejo raki. S potapljanjem svet poznaš širše in doživiš občutek svobode,« o podvodnem življenju pripoveduje Bajželj, ki vodi potapljaški center Dive Point Siquijor in si je na otoku ustvaril tudi družino.
Svinjina, ribe in sadje
Božidar Bajželj se kot tujec na filipinskem otoku počuti dobro. »Ni predsodkov do priseljencev, ljudje radi vidijo, če se pri njih oglasiš. Posebno, če prideš na obisk, ko imajo praznik, fiesta mu pravijo. To so lahko osebni dogodki ali praznovanja lokalne skupnosti,« predstavi enega od običajev na Filipinih. Ko domačini praznujejo, tudi svoje rojstne dneve, je na pogostitvi dobrodošel vsak. »Gostov na zabavo k sebi ne vabiš, vsak lahko pride. Ponavadi se na teh dogodkih je svinjino, ribe in sadje. Delitev hrane s tistimi, ki je nimajo, je tu običajna,« še nekaj navad predstavi Bajželj. In tako je tudi sam svoj 60. rojstni dan na otoku praznoval na tak način – s hišo odprtih vrat.
