Gradbeništvo: korektnost in pristranskost, sposobnost in odgovornost

Prodajalec in kupec

Tu mislim na končne stranke, ljudi, ki kupujejo ali urejajo svoj dom, in na izvajalce, ki njihovo stanovanje ali dom gradijo ali urejajo. Elektronsko poslovanje je prineslo številne ugodnosti in istočasno težave. Včasih je morala stranka vzeti pot pod noge, se odpeljati do enega od možnih ponudnikov in se dogovoriti za izdelavo ponudbe. Danes lahko kupec z enim klikom pošlje več deset ponudnikom podatke, na osnovi katerih je mogoče izdelati ponudbo: v eni sekundi lahko kupec naloži več desetim ponudnikom, da se ukvarjajo z njegovim projektom ter mu svetujejo in ponudijo izvedbo. Na ta način nastane veliko ur dela, ki ga je treba plačati. Kupec dobi brez vloženega centa več deset ponudb in tehničnih rešitev, kar se pri zdravnikih ali odvetnikih ne bi moglo zgoditi. Sodobne platforme, ki kupcem ponujajo podporo, ta problem upoštevajo in dajejo povpraševanja največ petim ponudnikom, kar je več kot dovolj, da dobi kupec objektivno in konkurenčno ponudbo. Od kupca ni korektno, da nalaga velikemu številu ponudnikov nepotrebno delo.

Kljub večjemu številu pridobljenih ponudb kupec še vedno ne more vedeti, kateri ponudnik je zanj najboljši, saj številke ne povedo vsega: ali je res usposobljen, ali ima izkušnje, ali bo odgovarjal za napake, ko bo dobil vse plačano … Zato je ugled ponudnika pomembnejši kot sama višina ponudbe. Nekorektnost je v tem odnosu možna z obeh strani. Ponudnik lahko v malem tisku skrije, česa vse ni upošteval pri ponudbi, ali pa pri izvedbi uporabi cenejše in slabše materiale, kot jih je obljubil, ali pa naročena dela izvede slabo in nepravočasno.

Po drugi strani se srečujemo tudi z nekorektnimi kupci, ki veliko sprašujejo, zahtevajo veliko odgovorov in navodil od izkušenega ponudnika, potem pa izvedbo zaupajo manj usposobljenemu, a cenejšemu ponudniku, ki ga nadzirajo z znanjem, ki so ga dobili pri kakovostnejšem izvajalcu, ki so mu povzročili le veliko strokovnega dela in stroškov, brez vsakršnega plačila. Še bolj nekorekten pa je način, ko končni kupec nakupi material prek spletne prodaje in potem želi, da ta material nekdo vgradi. Redko kdo na to pristane. Kupec se mora zavedati, da pri dobrem ponudniku ne kupuje le materiala, ampak celotno storitev: tudi znanje, zaupanje in minulo delo, spoštovanje rokov, odzivnost … In to stane in je treba plačati in se splača plačati, saj je danes servis pomembnejši kot znamka neke naprave, ki jo kupuješ. Avtomobila nihče ne bi kupil brez dobrega servisa in pri stavbah je to toliko bolj pomembno.

Odnosi med ponudniki – konkurenti

V večini primerov so odnosi korektni, saj se zavedamo, da če bomo mi korektni do drugih, bodo tudi oni do nas. Seveda pa so izjeme. Najbolj pogosta nekorektnost med ponudniki se kaže pri razliki med obljubljeno kakovostjo materialov in dejansko vgrajenimi izdelki. Kupci tudi ne vedo za razlike med posameznimi sestavnimi deli, zato je takšna prevara v praksi lahko izvedljiva. Posebno to velja za projekte javnih razpisov, kjer je pritisk na cene velik ter se praviloma kakovostni materiali in komponente iz ponudbe v praksi nadomestijo z manj kakovostnimi. Tudi pri komercialni gradnji (predvsem pri stanovanjskih blokih) za trg je tako, da se vgrajuje vse, kar je najcenejše, da bi le bili dobički čim višji. Najkrajšo potegnejo končni kupci, ki ne morejo vplivati na vgrajene naprave in izbrane tehnične rešitve, čeprav bi z veseljem dodali kak evro za boljšo rešitev. Največ za svoj denar pa dobijo investitorji, ki v svoji režiji gradijo hiše in so dobro informirani.

Kako ločiti dobre od slabih, nekorektnih ponudnikov? Najbolje se bo zanesti na izkušnje drugih, dober glas izvajalca je veliko pomembnejši kot sama cena – velikokrat je najcenejši ponudnik na koncu najdražji. Zato je elektronske medije, internet, najbolj koristno uporabiti za poizvedbo o izkušnjah z določenim ponudnikom. Tudi zapisi določenega ponudnika na njegovi spletni strani veliko povedo, če jih znamo brati.

Strokovnost, koruptivnost, pravna država

Poseben problem je strokovnost v gradbeništvu. Danes lahko projektirajo, gradijo in izvajajo vsi, ki imajo formalne kvalifikacije. V praksi pa je tako kot tudi na drugih področjih: imamo dobre in strokovne ter imamo slabe in nestrokovne projektante, izvedence, nadzornike. In tudi strokovnjake, nagnjene h klientelizmu in korupciji. Posebno pri javnih investicijah se med seboj povezujejo predstavniki investitorjev in prijateljskih izvajalcev. Enako kot je bilo v socializmu, kjer so posel dobivali politično najprimernejši izvajalci, ga danes dobivajo tisti, ki se znajo klientelistično vklopiti v sistem prilagoditve razpisnih pogojev na svojo kožo. Kot denimo zgodba o višini nekega zidu.

Izvirni greh se pojavi že pri izbiri projektanta: posel dobi najcenejši, pa čeprav ni dovolj strokoven in kakovosten ter čeprav bo zaradi tega nastala velika škoda. Ne gre le za evidentne napake, ki se jih potem popravlja, ampak za optimalno rešitev, za kakovostno tehnično rešitev, ki zahteva najboljše strokovnjake. Pred leti so morali projekti dobiti soglasje revidenta, ki je bil zagotovo dovolj usposobljen, da je lahko strokovno revidiral projekte. Sedaj to ni več potrebno, država (Pahorjeva vlada) je to ukinila, da bi investicije »lažje tekle«, da ni nepotrebnih »administrativnih ovir«! Danes tudi ni več tehničnih pregledov, zadnjega dejanja, ki se ga je še kdo bal, ali ga bo prestal ali ne. Danes uradniki pobirajo papirje, izjave, na katerih piše, da je vse v redu narejeno, in objekt dobi uporabno dovoljenje, četudi je marsikaj narejeno napak. Če ima objekt uporabno dovoljenje, ga nihče ne more reklamirati kot neustreznega, čeprav dejansko je! Danes se torej noben projektant ali izvajalec ne boji nikogar več glede optimalnosti in kakovosti objekta, kar je zelo narobe.

Namreč takšna naša sedanja zakonodaja sloni na nemški, kjer je tudi tako. Vendar imajo tam vsi, ki sodelujejo v procesu gradnje, proste roke, nanje ne pritiskajo investitorji z neprimernimi cenenimi rešitvami. Poleg tega za svoje delo dobijo korektno plačilo, s katerim lahko svoje morebitne napake zavarujejo. Ob tem pa vedo, da če bodo kaj naredili narobe in bodo to ugotovili drugi strokovnjaki, bodo takoj ob svoje dobro ime in možnosti za delo v prihodnje. V razvitih državah so strokovna raven, pravna država in poslovna morala na povsem drugi ravni in tam so izjave povsem dovolj, jim je za verjeti, dvom bi bil zelo drag.

Kaj pa pri nas? Kako oceniti stanje pravne države na tem področju? Najbolje s številom zapornikov inženirjev in s številom odvzetih licenc za projektiranje. Ne boste jih našli: nobeden inženir še ni v zaporu, nobeden še ni izgubil licence (kot mi je znano). Čeprav so naredili veliko napak, kljub enormni materialni škodi in kljub nekaj mrtvih ljudi. Nikomur se ni nič zgodilo. Zato je sistem brez tehnične revizije projektov in brez tehničnih pregledov za Slovenijo katastrofalen. O zgodbah in krivicah na tem področju bi lahko napisal knjigo.

Problem odgovornosti

Jasno je, da odgovornost ni le moralna kategorija, ampak da mora imeti tudi učinkovit nadzor in v primeru ugotovljenih nepravilnosti tudi kaznovalne posledice, tako kazenske kot materialne. Logično je, da lahko dela projektira in vodi strokovno zahtevne projekte le tisti, ki jim je dorasel, kdor jim ni dorasel, lahko najde delo in zaslužek v procesu gradnje v drugih manj zahtevnih fazah, dela je dovolj. Strokovne odločitve lahko sprejemajo le kompetentni strokovnjaki in njihova strokovnost mora biti objektivno verificirana, večkrat preverjana in dokazana. Zato obstajajo strokovna združenja in zbornice, ki izdajajo licence in bi morali bdeti nad strokovnostjo svojih članov ter podajati mnenja, ko pride do napak, konfliktov ali neskladij.

V primeru gradnje bi morala Inženirska zbornica Slovenije imeti to funkcijo in poslanstvo. A žal je nima. Pobira članarino, organizira dajanje licenc in izobraževanj, medtem ko ne ščiti dobrih pred slabimi strokovnjaki, niti ne ščiti poštenih pred nepoštenimi strokovnjaki. Na tak način niti posredno ne ščiti poštenih strank na sodiščih pred nepoštenimi. Pri sodnih sporih je odločitev o tem, kaj je pravilno in kaj ni, praviloma prepuščena strokovnim izvedencem in sodnikom. Če ima sodnik na voljo dve nasprotujoči si mnenji, lahko izbere kater okoli, tudi strokovno napačno. Na ta način so široko odprta vrata materialni in klientelni kurupciji, ki jo poznamo na sodiščih tudi na drugih področjih, ne le pri gradbeništvu. Namreč sodnik nima orodja, ki bi med dvema mnenjema izbralo pravilno, zato lahko presoja subjektivno, tudi nepošteno, brez posledic.

Strokovne zbornice

Strokovno razsodbo bi morala v primeru dvoma podajati inženirska zbornica, ki pa te funkcije in prakse nima. Niti takrat, ko prejme prijavo zoper popolnoma napačno sprojektiran projekt, ne more in ne gre v razčiščevanje in objektivno razsodbo. Zato licence še nihče ni izgubil in tudi za napake s tragičnim koncem še nihče ni bil kaznovan. Celo zdravniki so že bili spoznani za krive, inženir še nobeden, niti inženirji izvedenci še niso bili kaznovani za klientelne in koruptivne »strokovne« odločitve, saj ni nikogar, ki bi o tem razsojal. Stranka na sodišču nima možnosti zahtevati, da se »strokovno« mnenje izvedenca verificira na zbornici.

Strokovne zbornice bi v prvi vrsti morale varovati javni interes na način, da izdajajo objektivna kompetentna mnenja, ko pride do sporov ali različnih mnenj. V gradbeništvu gre praviloma za velike materialne posledice. Zbornice ne morejo delovati kot dobičkonosna društva brez materialne in družbene odgovornosti. Njihova zahteva po neodvisnosti od politike in ministrstev ima mejo – to je nepristransko odločanje v javnem interesu.

Nad stanovskimi zbornicami bi vsekakor moral biti organiziran civilni nadzor, ki bi jamčil za njihovo objektivno delovanje v javnem interesu. Ta bi seveda moral nadvladati ozke, praviloma le materialne zasebne interese posameznikov in lobističnih krogov.