Kras je, kot pravijo Kraševci, lep in vedno vreden ogleda. Če vprašate Tanjo Arandjelović, vam bo odgovorila, da je Kras najlepši zdaj, na začetku poletja, ko močna modrina cvetov zasije na rdeči podlagi kraške zemlje. »In ko Kras zaživi tudi zaradi tistih, ki ga obiščejo zaradi Festivala sivke. Ta je bil sprva odpovedan, a ga bomo ta konec tedna le izpeljali,« je povedala Arandjelovićeva, ki goste rada odpre borjač svoje Bučeve domačije.
Iz Venezuele na Kras
Vse do leta 2000 je Tanja z možem Brankom Arandjelovićem, priznanim arhitektom srbskih korenin, živela v Caracasu. Ko so razmere v Venezueli postale neprimerne za varno bivanje, se je odločila, da bo tudi zaradi hčerke ostala v Sloveniji. Kmalu ji je sledil še mož. »Že takrat sva sanjala, da ko bova velika in bogata in ko bova imela čas, bova živela v Toskani. Mož je imel ogromno prijateljev, arhitektov iz Italije, ki so živeli v Toskani. Ko mi je zaupal svoje želje, sem mu povedala, da imamo veliko lepšo Toskano pri nas na Krasu,« je o začetkih življenja na Krasu povedala Tanja Arandjelović, ki ima po nonovi strani v sebi tudi nekaj kraške krvi.
Nekega dne je moža res pripeljala na Kras. »Z možem sva obiskala dobrega prijatelja Gojmirja Lešnjaka, s katerim je Branko tudi sodeloval pri obnovi sežanskega doma Srečka Kosovela. Čas, ki sta ga fanta potrebovala za razpravo o postavitvi odra sem želela izkoristiti za ogled hiš na Krasu. Ko je Gojc izvedel, da se zanimam za nakup hiše, je poklical svojega prijatelja Borisa Kobala, ki je to hišo takrat prodajal. Tako sva prišla sem in začela se je prenova, ki še danes ni čisto zaključena,« je razložila sogovornica. Veliko sta obnovila sama, mož je celo ponovno usposobil mizarsko delavnico v hiši, da je lažje obnavljal. In prav iz delavnice je prišlo nekaj novih kosov pohištva, veliko dela je danes upokojeni arhitekt vložil tudi v restavriranje lesenega stavbnega pohištva.
Danes že 20.000 grmov sivk
Ko sta si na Krasu počasi začela ustvarjati dom, je Tanja Arandjelović že začela razmišljati, kaj bo počela, ko bo šla v pokoj – gojila bo sivko. »Med iskanjem informacij o sivki sem zasledila, da tam, kjer uspevata trta in oljka, brez težav raste tudi sivka. Tako sem na njivi najprej zasadila 7500 sadik. Te sadike so bile prve namensko posajene. Danes imam 20.000 grmov na dveh hektarjih in pol,« še pove sogovornica, ki pri gojenju sivke in njeni predelavi uporablja znanje, ki si ga je tudi v tujini pridobila kot dolgoletna sodelavka kozmetičnega podjetja. Obžaluje pa, da ji ni uspelo ustanoviti zadruge sivkarjev na Krasu, s katero je želela povezati vse gojitelje. So pa zato zgodbo o sivki prepoznali mnogi drugi, ki z doživetji zdaj vabijo goste, da odkrivajo Kras. »Eden takih je tudi mladi Ago Špacapan, s katerim pripravljamo nekaj novega, kulinarično doživetje sredi sivkinih polj,« je še povedala sogovornica, ki zagotovi, da jim novih idej še lep čas ne bo zmanjkalo.
