Sto let nepretrganega delovanja pevskega zbora je velika reč. Še toliko bolj, če gre za zbor iz tako majhnega kraja, kot so Kapele v brežiški občini, ki štejejo komaj nekaj čez 200 duš, krajevna skupnost pa okoli 1200. Ukrepi zaradi epidemije so jim začasno onemogočili praznovanje, načrtovano za konec maja. A Kapelci vendarle upajo, da bodo lahko kmalu povabili na svoj veliki koncert in predstavili monografijo o stoletju delovanja, ki jo piše upokojeni novinar Dnevnika Ernest Sečen.
Vlado Hotko je najstarejši član zbora z daleč najdaljšim stažem. Začel je prepevati leta 1971, ko mu je bilo 17 let. V zboru je takrat pel tudi njegov oče, zdaj pojeta še Hotkova sin in zet. »No ja, sto let še nisem v zboru, 49 let pa že,« se zasmeji z nenavadno močnim glasom. »Prvi tenor,« hitro pove Mihaela Komočar Gorše iz Leskovca pri Krškem, operna pevka, ki vodi zbor zadnje desetletje. »In ker sta prva tenorja le dva, morata biti toliko močnejša, da lahko zadostita ostalim glasovom, kjer je po pet ali šest fantov.«
Očarali poveljnika taborišča
Zbor je leta 1920 ustanovil študent teologije Anton Radanovič iz Slogonskega. Prva postava je štela 17 fantov, toda Radanovič je po dveh letih doštudiral in odšel v drugo faro. Nato se je zamenjalo kar nekaj zborovodij, vse do leta 1933, ko je zbor prevzel Anton Pohar in ga vodil skoraj 20 let. Najdaljši staž zborovodje v kapelskem zboru je imel Ivan Pinterič, ki je zbor vodil od 1950 do svoje smrti leta 1987, ko je zbor prevzel tedaj še študent glasbe Vilko Urek.
Večina moških je pela tudi v mešanem zboru, dokler je ta bil. Pinterič je, denimo, vodil kar tri zbore, poleg moškega še mešanega in ženskega, ki pa se nista dolgo obdržala. Toda bili so trenutki, ko je tudi moškemu zboru kazalo, da bo ugasnil, denimo med drugo svetovno vojno, ko so večino Posavcev izgnali v Šlezijo. »Ker je bil po neki sreči lep del članstva zbora nastanjen v istem taborišču, so peli tudi tam. Ni težko uganiti, da je šlo večinoma za domoljubne pesmi. Ena od njih z naslovom Od Urala do Triglava je tamkajšnjega lagerführerja (poveljnika taborišča) tako očarala, da je pevce ob neki priložnosti nagradil z zabojem piva. Sreča zanje, da ni razumel besedila,« je zapisano v spominih najstarejših Kapelcev.
Vadili v šoli, župnišču, zasebnih hišah
Drugo težko obdobje je bilo v 80. letih. »Bilo nas je le še šest. Pet jih je bilo starih med 50 in 60 let ter jaz kot najmlajši. Pa smo naredili akcijo za pomlajevanje zbora in nove člane, hodili smo tudi od vrat do vrat,« pravi Hotko.
Skozi stoletje so pevci vadili v šoli, župnišču, kjer vadijo tudi zdaj, ali kar po zasebnih hišah. Zbor je štel največ 25 članov, to je bilo konec 90. let, ko ga je vodil Miha Haler. Zbor je prevzel, ko se je ta pripravljal na 70-letnico in naenkrat ostal brez zborovodje. Haler je dejal, da ga bo prevzel le »začasno, morda za eno leto«. Pa je ostal celih 21 let.
V sto letih se je zamenjalo dvanajst zborovodij. Po desetletju se letos od zbora poslavlja tudi Komočar-Goršetova, ki je s pevci, trenutno jih je 19, doživela marsikatero prigodo. »Nekoč so vsi razen enega zamujali na vajo tik pred nastopom. Razjezila sem se in šla. Nastopiti so morali sami. No, potem so se vendarle malo zresnili,« se nasmehne.
Peli v trinajstih jezikih
Kapelski zbor, ki je posnel že tri zgoščenke, nastopa največ v domačih krajih, pa na revijah, kot je Pesem Posavja, kjer se običajno uvrstijo na regijski nivo. Radi se odzovejo tudi povabilom iz sosednjih držav. Njihovi koncerti so vedno nekaj posebnega. Pred leti so, denimo, pripravili koncert svetovnih ljudskih pesmi, ko so peli kar v trinajstih jezikih, tudi v korejščini, gruzijščini, švedščini, estonščini.
Kapele so izjemno kulturno obarvan kraj. Poleg moškega pevskega zbora v vasi delujejo godba na pihala, ki šteje že celih 170 let, pa ženska vokalna skupina, ljudski pevci Kapelski pubje, ki izhajajo prav iz moškega zbora, ter filmska sekcija. »Seveda smo pri vseh sekcijah bolj ali manj isti ljudje, iste družine. Krajani smo res zelo povezani že od nekdaj,« še doda Hotko.
