Kaj pa je janšizem? V SSKJ piše, da je to politična usmeritev, kot jo razvija in zastopa slovenski politik Janez Janša. Kakšna je to politika, kakšen način obnašanja? Poglejmo, kako janšizem opisujejo nekdanji sodelavci in prijatelji tvorca janšizma.
Jelko Kacin ga opisuje tako, da se nekdo pretvarja in da se po volitvah obnaša drugače, tako drugače, da gre za demontažo pravne države, za nekaj, kar nas mora skrbeti. Kacin pravi, da so to osebe, ki grobo diskvalificirajo in napadajo, ne odgovarjajo na nobeno trditev in ne navajajo protiargumentov, pozornost preusmerjajo drugam. Politična praksa privržencev janšizma temelji na manipuliranju in sprenevedanju. Slovenija je sredstvo ali pa le stranska škoda v njihovem političnem projektu in nič več, odvisno pač, ali so trenutno na oblasti ali v opoziciji. Ivo Hvalica pravi, da janšizem razume demokracijo kot neko gotsko piramido, zgoraj predsednik, spodaj pa nič. Dimitrij Rupel kot janšiste opisuje tiste, ki so nesramni in radi podtikajo. Ne izbirajo sredstev, so hudobni in brezobzirni. Ne iščejo svetovalcev, ampak vernike. Ne iščejo sodelavcev, ampak služabnike. Če ugledne politične osebnosti, kot so Hvalica, Rupel in Kacin, ki so bili neposredne priče nastajanja janšizma, tesni in dolgoletni sodelavci njegovega tvorca, le-tega tako opisujejo, potem se zahteve za ustavitev takšnega načina političnega in osebnostnega vedenja zdijo upravičene.
O janšizmu kot načinu vedenja in vladanja ima vsak pravico misliti po svoje. Z vso pravico vsak državljan lahko pove, ali želi, da se janšizem prakticira v državni politiki in vsakdanjem življenju, ali pa ne. Gre za sporočilo, katere etične in kulturne manire so v družbi nesprejemljive. Želeti, da se neki način obnašanja ustavi, je povsem legitimno in legalno. Transparenti, na katerih se izraža ta želja, ne morejo biti nasilni, ne morejo pomeniti poziva k nasilju. To je tudi potrdilo državno tožilstvo. V duhu janšizma se je na odločitev tožilstva odzval predsednik vlade, ki je zapisal: »Sramota brez primere. Preganjali pa so osebo, ki je obesila zastavo Dežele Kranjske, ali mamco, ki je prižgala svečo za svojega nepokopanega sina. Tožilstvo: Pozivi k umoru Janše niso spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti.« V duhu janšizma je, da visok politični funkcionar diskvalificira in napada državne organe, medije, novinarje, politične tekmece, umetnike, znanstvenike. Uporablja besednjak, s katerim drugače misleče sramoti, razčlovečuje, ponižuje, jim grozi in jih razglasi za sovražnike. Če ni konkretnih sovražnikov, si jih janšisti izmislijo in tako spodbujajo nestrpnost in nasilje, ki se hrani z bolečimi izkušnjami iz preteklosti.
Janšizem predpostavlja avtoriteto vodje, vsaka avtoriteta zahteva poslušnost, vsaka poslušnost pa pomeni delovanje brez lastnih etičnih meril. Tako se ustvari armada janšistov, ki lažnivo, nesramno, primitivno in manipulativno obračunavajo z vsemi, ki so drugačni, jih označujejo za parazite, brezdelneže, bedake, komunajzerje, sovražnike slovenstva, ki bi naj ogrožali državo, demokracijo, mir, blagostanje.
Kaj si o janšizmu mislijo državljani, pove tudi podatek, da že dolga leta Janez Janša ne pride v skupino najbolj priljubljenih politikov. Očitno ljudje ne marajo janšističnega načina obnašanja. Tudi drugi politiki, ki prakticirano janšizem, se nikoli ne uvrstijo visoko. Razumem, da to vsakega politika boli, vendar za to ni treba kriviti drugih, ampak stopiti pred ogledalo.
Domnevam, da bi imela stranka SDS veliko več volilcev, če bi vodilni člani opustili janšizem. Ni rešitev utišati in kaznovati tiste, ki takšnemu načinu vedenja nasprotujejo, temveč resnično vsakdanje iskreno obnašanje, ki ne kaže znakov janšizma. Janšizem ubiješ tako, da ga prenehaš uporabljati. To bi v dobro vseh lahko najučinkoviteje naredil Janez Janša.
Ivan Soče, Maribor
