Se pa lotevam značilne karakteristike politike, ki jo vodi Janez Janša ob zelo očitni podpori predsednika republike. Gre namreč za sistematične in neprestane aktivnosti, ki naj bi pomagale revidirati zgodovino in zameglile razlike med partizanskim odporom ter kolaboracijo. Vsak povprečno pozoren Slovenec se je lahko seznanil z razmišljanji prvega ministra te vlade (in njegovih pribočnikov iz stranke SDS) o NOB in uporu. Vse ena sama negacija jasnih dejstev ter žalitve partizanskega gibanja in na drugi strani promoviranje kolaboracije kot nujnega odgovora na komunistično nasilje. Do zdaj nisem zasledil niti enega samega pozitivnega mnenja Janše o NOB in odporu, njegovih grobih napadov na partizansko stran pa raje ne bi našteval. Kliknite na googlu »Janša o NOB«, pa vam hitro jasno, da človek nima najmanjše želje po spravi.
In ta človek, predsednik trenutne vlade, ki spet ponuja opoziciji sodelovanje (potem ko je očistil teren »nesvojih« kadrov), je šel skupaj s predsednikom republike oskrunit mesto okrutnega zločina nad pripadniki partizanske strani pet dni pred koncem vojne leta 1945 v Smrečju pri Turjaku. Da, oskrunit, ne najdem primernejše besede za človeka, ki položi grandiozen venec (ne za svoj denar, da se razumemo) tistim, ki jim pravi »množični morilci«, ki partizanske borce primerja z borci IS in tako dalje. Bolj groteskne situacije si človek skoraj ne more zamisliti, a je v tej trenutni državi to očitno zelo lahko in zelo mogoče.
Tako sem se na prizorišču tega dogodka v Smrečju s svojim protestnim sporočilom počutil zelo osamljenega, nikakor pa ne ogroženega. Da gre za dejanja iz obupa in slabe vesti, govori tudi dejstvo, da nihče iz lokalne skupnosti ni bil obveščen o nameravanem polaganju vencev, ampak je bila to samo akcija za pahorjevsko uravnoteževanje pompoznemu čaščenju žrtev v Kočevskem rogu. Neiskreno do skrajnosti.
Zato poziv Slovencem, ki jim je dovolj manipulacij predsednika vlade, pojdite v še večjem številu na petkove proteste, ne pustimo si ukrasti države.
Srečo Knafelc, Krvava Peč
