Težko je našim/mojim sodržavljanom razložiti posamezna ravnanja in nedoslednosti ter netransparentnosti posameznih strankarskih veljakov in njihova strankarska stališča. Kako razložiti obnašanje ministra za notranje zadeve in njegova stališča, ko je šlo za Franca Breznika, ki ni bil dober za državnega sekretarja, je pa zdaj dober za poslanca, ko je šlo za nespoštovanje omejitev gibanja in nošenja zaščitnih mask, ko je šlo za neizjasnjevanje okoli štajerske varde, pa za siljenje z vojsko na meji… Ministra Počivalšek in Tonin imata toliko povedati glede zaščitnih mask in zaščitne opreme, vsi pa vemo, kaj se je s tem dogajalo, razen vlade, očitno. Glede kopice zakonov, ki jih je vlada sprejela, nas bo še glava bolela. Vsi trije koronazakoni bodo naredili več škode kot koristi in ne bodo prinesli obljubljenih rešitev.
To, na kar bi posebej rad opozoril, je hud konflikt, ki ga ima vlada oziroma da sem bolj natančen, predsednik vlade Janša: gre za njegove tvite. Človek bi pričakoval od predsednika vlade, ne glede na leta, ki jih ima in pri katerih, kot pravijo, se ga ne da več spreminjati, da bo pokazal več strpnosti do sodržavljanov.
Način komuniciranja, žalitve, podcenjevanja je pod vsako kritiko. Tako tudi moj predsednik vlade ne sme in ne more ravnati. Najbolj skrb vzbujajoča je vloga njemu naklonjenih medijev, ki dobesedno vse, kar leze in gre zoper Janšo, popljuva, zaničuje, omalovažuje. To ni novinarstvo. Sem otrok bivšega sistema, pa se ni na tak način in do te stopnje nikoli ravnalo z ljudmi. Zato naj predsednik, pozicija in opozicija ne podcenjujejo petkovih protestnikov. Protestniki ne protestirajo samo zoper Janšo; protestirajo zoper vse, ki so nas povozili in zavozili zadnjih trideset let. Skrb vzbujajoče je, da se postavljajo barikade pred parlamentom, ki je stavba tega ljudstva. Barikade in ograje naj vsi s predsednikom vlade postavljajo pred svojimi hišami in v skladu s predpisi, ki jih bo minister Vizjak predpisal. S tem, ko postavlja barikade na sredi trga, minister Hojs dobesedno izziva konflikt. Sprašujem se, koga varuje policija: stavbo, ministre, koga? Pred svojim ljudstvom?
Za to si moj pokojni oče in jaz nisva prizadevala in v petek po 19. uri se bom sprehajal pred parlamentom, kadar koli bom hotel, in izjavljam, da ne bom nikogar ogrožal. Zato policisti, sem tudi policijski otrok, ne omejujete moje svobode gibanja. Svobodno želim hoditi po ozemlju te države. Tudi mimo parlamenta. Dovolj je bilo okupirane Ljubljane, zagrajene Kolpe pa še barikad pred parlamentom. Želite morda kakšnega slovenskega Jana Palacha?
Glede na policijsko oceno, da se protestov udeležuje samo pet tisoč ljudi, predlagam vladi, da pošlje sporočilo protestnikom, naj se na petih krajih sreča s po tisoč protestniki, kamor bi vsi ti ministri in državni sekretarji (v kabinetu predsednika vlade jih je devet) prišli in se z ljudstvom pogovorili. Naj se ne bojijo svojega ljudstva. Verjemite, da jim ljudstvo nič noče, razen tega, da želi, da s politične scene odidejo vsi tisti, ki so več kot deset let v politiki. Toliko dela je, kot bi rekel modri in večni Jože Tanko: naj gredo neobdelane površine obdelovat. Mogoče bo kaj zraslo.
Remzo Skenderović, Ljubljana
