Picopek začel peči maske

Prodaja pic na kos je zamrla, peči priljubljene picerije so žarele zgolj še za dostavo na dom. Nikolau, ki se z ukrepi sicer strinja, je poskušal najti način, da zagotovi preživetje restavracije in hkrati postori še kaj koristnega. Postal je člen v verigi »vojnega gospodarstva«. Na poročilih je spremljal, kako se v New Yorku in drugod po svetu soočajo s pomanjkanjem zaščitne opreme. Da ne bi podobne težave doletele tudi njegovega mesta, se je lotil delne spremembe proizvodnje. Začel je izdelovati zaščitne plastične maske, ki si jih zdravstveno osebje nadene še čez klasične maske za enkratno uporabo. V pečeh picerije je začel mehčati plastično akrilno maso, da jo je nato s sodelavci lahko preoblikoval v maske ovalnih oblik, ki so jim pozneje nadeli še plastične obrobe in priveze za na glavo. Po ceni treh dolarjev na kos jih prodaja v paketih po petdeset kosov. Če posamezne organizacije ne zmorejo plačila, jim zaščitne maske tudi podarijo. Dostava mask je takšna, kot se za picerijo spodobi – naročniki jih prejmejo zapakirane v škatlah za pice. Medtem ko nekatere peči v njegovi dvanajst let stari piceriji pečejo zaščitno opremo, v drugih še naprej cvrčijo pice. Mnoge izmed njih Nikolau podari zdravstvenemu osebju v lokalnih bolnišnicah.