Poslednji mir za reveže in pozabljene

Ustanoviteljica projekta Hart Island namreč že 19 let zbira podatke o ljudeh, ki so jih pokopali na tem pokopališču za reveže. Popisuje, kdo je pokopan v katerem grobu, in poskuša izvedeti, kakšne so njihove življenjske zgodbe. Več kot milijon ljudi je pokopanih na tem otoku, poslednji mir si tam delijo tako žrtve državljanske vojne in španske gripe kot tudi umrli za aidsom, v zadnjih tednih se jim pridružujejo še stotine tistih, ki so umrli s koronavirusom. Louisa Van Slyke, umrla za tuberkulozo, je bila prva, ki so jo leta 1869 pokopali na 1,6 kilometra dolgem peščenem jeziku. Za okoli 70.000 pokopanih se po zaslugi Huntove zdaj ve, kako jim je bilo ime, kdaj so se rodili in kdaj so umrli. V virtualnem arhivu projekta lahko ljudje, ki so jih poznali, o njih povedo še kaj več. Melinda Hunt je bila tudi prva, ki je v začetku aprila opazila, da se na otoku nekaj dogaja. Običajno namreč na tem pokopališču na teden pokopljejo okoli 20 preminulih, ki nimajo nobenih sorodnikov ali pa si ti običajnega pogreba ne morejo privoščiti. V tem primeru za krsto in grob poskrbi mesto. Prejšnji teden je Huntova naštela 125 novih grobov. »Takšni pokopi niso nobena sramota,« pravi Melinda Hunt, »to ne pomeni, da teh ljudi nihče ni maral.« Da ljudje umirajo sami, brez prijateljev ali sorodnikov, ni v New Yorku nič novega, toda pandemija temu pojavu daje novo dimenzijo. V petih mestnih mrtvašnicah najde mesto le 900 preminulih, v teh časih, ko jih umre po nekaj sto na dan, jih hranijo tudi v tovornjakih hladilnikih, ki so parkirani ob bolnišnicah. Če se v roku dveh tednov ne javi nihče, ki bi poskrbel za pogreb umrlega, ga označijo za transport na Hart Island.