V teh dneh se v Sloveniji na različne načine bolj posvečamo prehrani kot sicer. Mnogi si ob preživljanju dnevov doma čas krajšajo s peko in kuhanjem. Pravi podvig pa je načrtovanje jedilnikov ob čim redkejšem obiskovanju trgovin. Odlična poznavalka prehranjevanja Gorenjcev nekoč in danes, etnologinja Gorenjskega muzeja mag. Tatjana Dolžan Eržen, se s prehrano v tem času ukvarja tudi službeno. »Za prihodnje leto, ko bo Slovenija evropska gastronomska regija, pripravljamo razstavo o prehrani. Raziskujemo nekdanje gorenjske kmečke in meščanske jedi in ugotavljamo razlike. Kmečki ljudje so praviloma jedli, kar so pridelali, vsi poznamo predvsem praznične potice in koline. Meščani so se tudi kuhanja lotevali z več denarja in več znanja, njihove praznične jedi in sladice so še danes zavidanja vredne. A tudi njihova vsakdanja prehrana je temeljila na kašah in zelenjavi, kar so pogosto sami pridelali ali kupili na tržnici od okoliških kmetov,« pravi.
Na kmetih poleti vsak dan piknik
Tudi časa za kuhanje in pripravo obrokov na kmetih niso imeli toliko kot v mestu. »Na kmetih je bila gospodinja pogosto zaposlena z delom na polju, sploh čez poletje,« pravi etnologinja in dodaja, da so se tudi zato meščanski in kmečki jedilniki razlikovali. »Na kmetih so bili boljši obroki takrat, ko so imeli delavce, pred katerimi so se želeli izkazati, da so sploh prišli k njim. Ali pa ob likofih, ko so neko delo zaključili, na primer po žetvi in podobno,« opisuje. »Posebnost kmečke prehrane je tudi to, da so poleti hrano uživali zunaj, na travniku, na polju. Gospodinje so vsem, ki so delali na poljih in travnikih, v jerbasih ali košarah prinesle hrano. Prt so pogrnili pod kakšnim drevesom, posedli po tleh, pojedli, malo počili in šli nazaj na delo,« pripoveduje Dolžan Erženova.
Mnogim meščanom so, nasprotno, kuhale kuharice, ki so obroke postregle tudi vajencem. Sestavine se je dalo dobiti v Kranju na živilskem trgu ob ponedeljskih in petkih. »Včasih je kakšna branjevka prišla tudi v sredo. Še do nedavnega so bili branjevci večinoma iz okolice Kranja. Prinašali so sadike ter sadje in zelenjavo. Danes smo navajeni preprodajalcev, včasih jih ni bilo. Včasih so z vlakom tudi z morja kaj pripeljali, a to je bilo še pred 50, 60 leti prava redkost,« opozarja.
Prehrana brez odpadne embalaže
»Tudi odpadkov, povezanih s hrano, ni bilo. Meščani so po nakupih hodili s cekarjem ali košaro, s seboj so imeli platnene vreče ali pa so se branjevci znašli s papirnatimi žaklji ali škrniclji, ki so jih izdelovali tudi iz časopisnega papirja, in vanje denimo nasuli kašo. Tudi na kmetih so uporabljali platnene, dlje v preteklosti pa celo usnjene mehe iz ovčje kože. Vanje so dali žito, ki so ga pritovorili v mlin, od tam pa prav tako v mehih odpeljali moko,« opisuje Dolžan Erženova.
Sicer pa so bile Gorenjskem na mizi pogosto jedi, pripravljene iz moke. »Neverjetno, kaj vse se da skuhati iz moke, vode in zabele,« pravi etnologinja. Med najbolj znanimi so žganci iz različnih vrst moke. Še bolj preprosta je juha prežganka. Na malo zabele prepražiš moko, zaliješ in jed je gotova. Včasih pa so moko samo vmešali v mrzlo vodo, to skuhali in pojedli. Temu se reče podmet. Lahko dodaš še malo mleka ali masla in jed postane prav nasitna,« pravi. Jedi so solili le, kadar je bila sol na voljo. Med preprostimi jedmi iz moke so tudi močnik, zaroštan močnik (z zabelo) ali pa gluhi štruklji (brez nadeva). Koprive so se spomladi pogosto znašle v juhi, veliko jedi pa je bilo tudi iz mleka in mlečnih izdelkov.
